Nova revija v stečaju prodaja ustanoviteljske pravice Inštituta Nove revije

Koliko ima družba premoženja, bo razvidno iz otvoritvenega poročila, ki ga mora upravitelj izdelati v štirih mesecih po začetku stečaja, takrat pa bo predvidoma tudi znano, koliko je v stečaju priznanih terjatev. Stečaj nove revije se je začel 25. februarja, upniki pa lahko terjatve prijavijo do vključno 26. maja.

Del premoženja so tudi ustanoviteljske pravice Inštituta Nove revije. Kot izhaja iz ustanovitvenega akta Inštituta Nove revije, ustanovitelj imenuje direktorja zavoda brez javnega razpisa. Zavod upravlja 16-članski svet, sredstva za delo pa zavod pridobiva s prispevki ustanoviteljev, prispevki uporabnikov storitev, subvencijami, donacijami, sponzorstvom, z razpisi, z drugimi odplačnimi storitvami in iz drugih virov.

Inštitut Nove revije je bil ustanovljen konec leta 2005, delovati je začel leta 2006. Je neprofitna organizacija, katere osnovna dejavnost je raziskovanje ter izdajanje knjig in revij. Med njegovimi večjimi projekti je Slovenski zgodovinski atlas. Direktor inštituta je Tomaž Zalaznik, ki pa, kot je dejal za STA, ni pristojen za dajanje informacij, povezanih s stečajem Nove revije.

Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina, tudi nekdanji član uredniškega odbora Nove revije, pa je glede stečaja Nove revije za STA dejal, da je slednjo pokopala njena ambicioznost. Pod njenim okriljem je izhajala vrsta edicij, za katere je bilo že vnaprej verjetno, da bodo težko shajale brez subvencij. Kot projekt, ki je bil dragocen, a je presegal sposobnosti Nove revije, je izpostavil kroniko 19. in 20. stoletja.

Zalazniku Svetina očita, da je nenamensko porabljal sredstva, ki jih je Nova revija pridobivala za projekte in od Javne agencije za knjigo RS (JAK). Založba je denimo dobila subvencijo JAK tudi za njegovo knjigo, a je ni izdala. V uredniškem odboru so sicer večkrat opozarjali na nepravilnosti, a brez učinka.

Kot eno ključnih težav je izpostavil tudi neplačevanje honorarjev avtorjem. Kot je dejal, so v okviru Društva slovenskih pisateljev že razmišljali o skupni tožbi, a se na koncu zanjo niso odločili, saj bi šlo zgolj za formalnost, saj je bilo jasno, da denarja več ni.

Kot je še povedal Svetina, razen za tiskane edicije avtorji z Novo revijo tudi niso sklepali pogodb za prispevke, objavljene v reviji ali v mesečniku Ampak. Brez pogodb tudi ne morejo uveljavljati zahtev po neizplačanih honorarjih.

Svetino, kot je dejal, čudi, da se niso družbeniki, ki so se zbrali skupaj ob ustanovitvi Nove revije, med njimi so bili tudi Spomenka Hribar, France Bučar, Jože Snoj in Jaroslav Skrušny, niso odzvali, ko je bil še čas in bi se Novo revijo dalo še rešiti. Sam je denimo predlagal oblikovanje zbora sodelavcev kot neke vrste vrhovnega organa, a za to ni bilo posluha.

Ob tem je Svetina še dejal, da člani uredništva odbora niso bili nikoli seznanjeni z letnimi finančnimi poročili ter priznal, da so bili za to deloma krivi tudi sami, saj so se verjeli Zalaznikovim besedam.