Neca Falk in Boštjan Narat za STA: Plošča Od daleč je odraz časa

Za novo ploščo Od daleč poudarjate, da je ne gre razumeti kot come-back, ker niste nikamor odšli. Pa vendar je minilo več kot deset let od vašega zadnjega albuma, ki ni glasba za otroke - mislim na ploščo V teatru iz leta 2001.

Od daleč, kako daleč so že tisti časi! In vendar se mi zdi, kot bi bilo to včeraj. Res pa je, da nisem medtem nikoli "odšla", da nisem nikoli nehala ne peti ne nastopati. Razen nastopov z Mačjo godbo, kjer muziciramo Mačka Murija in muco Maco - moram reči, da tu ne gre za "otroške" pesmi, saj sta jih, tako avtor pesmi Kajetan Kovič kot skladatelj Jerko Novak, namenila vsem generacijam. Kovič je celo izjavil, da so te pesmi in glasba namenjeni vsem otrokom od tretjega do devetdesetega leta. V tem času, o katerem govorite, sem nastopala tudi za "starejše" celo z dvema zasedbama. S kitaristom Novakom sva posnela tudi solo izvedbo pesmi Kako sva si različna, z nekoliko razširjeno zasedbo, v kateri sta bila še Nino Mureškič in Matija Krivic, smo veliko koncertirali in vse skladbe posneli na Izštekanih Jureta Longyke. Sem pa v tem času tudi diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti.

Besedila in glasba sta Naratovo avtorsko delo. Z njegovo poetiko ste se že srečali pri Katalenini plošči Noč čarovnic. Kako ste se vživeli vanjo?

Če ne bi bila povabljena, da skupaj z Vesno Zornik zapojeva pesem Roka na roko, ki je kasneje izšla na plošči Noč čarovnic, verjetno ne bi bilo mojega sodelovanja z Naratom in verjetno bi na kak nov glasbeni izdelek čakali še nekaj časa. Tako pa je bil tak splet okoliščin, ki je bil pisan na mojo kožo.

Kakšen pesnik je Narat v primerjavi z drugimi, ki ste jih interpretirali?

Ta CD, v juniju še izide vinilni izvod, se pravi prava vinilna plošča albuma Od daleč, sva z Naratom delala dobri dve leti. Analizirala sva narejene skladbe, se pogovarjala, kaj bi bilo še potrebno. Sama sem dobro vedela, kaj hočem: želim si pesmi, ki so nenavadne tako po svoji obliki kot po vsebini, take, ki odpirajo nešteto vprašanj in ti dajejo prav toliko odgovorov. Take, ki se na nek način vklapljajo v sedanji, včasih zelo nesmiseln čas, z neko ironijo in so hkrati nadaljevanje preteklosti. Svoje so pridali še glasbeniki Boštjan Gombač, Žiga Golob, Danilo Ženko in Narat kot kitarist.

Boštjan, kakšen pesnik ste, kakšna so vaša sporočila?

Zase bi težko dejal, da sem pesnik, sem bolj kantavtor, v vsakem primeru pa, tako kot vsi, težko ocenjujem oziroma opredeljujem svoje početje. Pri kantavtorstvu sta mi najbližji dve stvari, ki si navidez nasprotujeta, ampak ravno v kontekstu tega žanra lahko tudi sobivata: neposrednost in (samo)ironija. Verjetno sta to tisti glavni orodji, ki ju uporabljam pri svojem pisanju in ustvarjanju.

Ste skladbe ustvarjali z mislijo, da jih bo odpela Neca?

Da. Že od vsega začetka je bilo jasno, da ne pišem zase. Kljub temu pa tega albuma nikoli nisem dojemal kot nekaj, kar bi nastalo "po naročilu". V resnici sem tudi tokrat pisal zase, seveda pa sem se poskušal kolikor se le da približati Neci in njenemu občutenju časa in sveta. Upam, da mi je to uspelo.

Nekje sem prebrala mnenje, da bi to lahko bil vaš tretji kantavtorski album. Je še kakšna razlika med tem in vašima dvema kantavtorskima albuma poleg tega, da ga je odpela Neca?

Omenjena razlika je seveda ključna in bistvena. Tudi komadi so, ker so nastali za Neco, gotovo drugačni kot tisti z mojih dveh kantavtorskih plošč. Pa seveda Žiga Golob in Boštjan Gombač: njun kreativni in izvajalski doprinos je prav tako bistven za to, da ta album zveni, tako kot zveni.

Je na tej plošči pomembnejša beseda ali glasba?

Seveda je na to vprašanje nemogoče odgovoriti, saj si glasba in beseda tako kot pri vsakem kantavtorskem početju podajata roko in prav njuna medsebojna igra je tisto, kar kantavtorstvo dela za kantavtorstvo. Če pa bi že moral izbirati, bi verjetno dal prednost besedi oziroma besedilom, saj plošča na njih stoji ali pade.

Neca, kako pa je bilo sodelovati z mlajšimi glasbeniki? Se je potrdil rek, da glasba ne pozna meja, ali so bila tudi nestrinjanja?

Glasba je mamljiv jezik. Tu ni pregrad. Če si dober glasbenik, si dober ne glede na to, koliko si star. In moji glasbeniki niso srednješolci, ampak že izkušeni glasbeniki z velikim znanjem. Samo tako, se mi zdi, smo lahko s tako majhno zasedbo in "v živo" ustvarili to, kar smo poimenovali Od daleč.

Najbolj ste se, kot pravite, poistovetili s Pesmijo o moji glavi. Zakaj?

Zato, ker je "moja glava najmanjši del vesolja", ker so v "moji glavi odkrili zarjavelo železno cev, z nje bodo očistili rjo in z njo podprli spomin", predvsem pa zato, ker so v "moji glavi odkrili skalo nepravilnih oblik, postavili jo bodo ob pot pod kostanji kot spomenik".

Boštjan, ob poslušanju te pesmi se zdi, da kontrabas aludira na to, da se v človeški glavi lahko izredno veliko dogaja...

Verjetno je to ena redkih skladb na albumu, v kateri aranžma dejansko ilustrira besedilo. In nori Golobov kontrabas se seveda navezuje na rahlo bizaren tekst, ki ga Neca poje. Po drugi strani pa naše glave seveda niso samo prostor, v katerem racionaliziramo svet okoli sebe, ampak so hkrati tudi prostor totalne norosti, ki jo tu mislim kot začetek drugačnega pogleda na svet. In seveda neizčrpen vir zabave.

"Ne ljubi hitreje, kot zmoreš in hočeš. Zapravljaj čas za nekoristne stvari," pravi prvi singl Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe. Neca, za kakšne nekoristne stvari ga zapravljate vi?

V sedanjem času je moja najbolj nekoristna stvar, da se moram razdajati v besedi, da moram pojasnjevati to in ono, da moram govoriti o tem albumu. Pozor: na koncu mi lahko tudi uspe! Toda takrat bom z mislimi že kje drugje.

Ampak zdi se, da kljub temu, da niste nenehno prisotni v javnosti, časa ne zapravljate. Lani ste se predstavili na samostojni razstavi, pred tem ste diplomirali iz slikarstva, vaša ljubezen je tudi fotografija. Kako vse to dopolnjujete z glasbo?

Vsako umetniško izražanje zahteva svoj čas, svojo energijo in popolno prisotnost umetnika. V tem hipu sem nekoliko zanemarila slikarstvo na račun glasbe. Toda tako pač je. Brez strahu: prišel bo čas, ko si bom želela vonja oljnih barv in razredčila.

Lahko v prihodnosti pričakujemo kakšen projekt, ki bo povezal vse troje?

Prvi zares avtorski projekt je bil CD Portreti (1996), kjer sem nastopala kot avtorica fotografskih avtoportretov, glasbe in besedil, potem sem na plošči Življenja krog (2000) napisala kar nekaj glasbe na Kovičeve pesmi, na albumu Zdravilo za strah (2012) sem razen glasu pridala še olja za naslovno in zadnjo stran ter akvarele za knjižico s pesmimi. Na albumu Od daleč sem prispevala glas in olje na platnu za naslovno stran. Veselim se že vinilnega izdelka. Tam bo moja stvaritev tiskana skorajda v naravni velikosti. In v samo 200 izvodih. Samo za diskofile.

Seveda ne moreva mimo večnega Mačka Murija in muce Mace. V enem od intervjujev ste dejali, da vas ljudje "že leta in leta vidijo le z mačjimi ušesi, repom in brki". Vam je to kompliment ali ne?

Tako me vidijo, seveda, v domišljiji. Sama se ne spomnim, da bi se kdaj šemila v mačka, razen morda kdaj za pusta. Te zgodbe, ki jih je Kovič zapisal, se ne nanašajo samo na Mačje mesto, temveč na vse nas, na vsako naše mesto; vsepovsod so faloti, Čombeti, pametni in srednje bistri, muharji in kretničarji, vsepovsod so veselice, pa pretepi, ambulante in kronisti, ki zapisujejo čas...

Kje po vašem mnenju tiči razlog za takšno uspešnost in prepoznavnost te mačje zgodbe, ki še vedno navdušuje?

To, kar sem že dejala: odlične Kovičeve pesmi, izvirna Novakova glasba ter iskrena in hudomušna interpretacija.

Če se še malo pomudiva pri glasbi: od začetnega popevkarstva ste prešli na rock, peli ste tudi v gledališču, skratka, preizkusili ste se v različnih zvrsteh.

Že prvi album Danes (1977) mi je dal edino možno izkušnjo: osnova so bila dobra besedila, dobra glasba in dobri aranžmaji. Vse posnetke sem naredila v studiu 14 Radia Ljubljana. Avtorji glasbe in glasbenih priredb so bili Dečo Žgur, Jani Golob in Bojan Adamič, pesmi pa so prispevali Andrej Brvar, Lučka Falk, Elza Budau, Dušan Velkavrh, Branko Šömen in Nataša Kastelic.

Novo dimenzijo sem pridobila, ko sem posnela Šifrerjevo pesem Vsi ljudje hitijo in jo izdala na samostojni kaseti (1978), pomembno je bilo tudi druženje z Atomskim skloništem, predvsem pa snemanje mojega drugega albuma Najjači ostaju v Londonu (1979). Dave Cooke je zbral zelo dobre glasbenike, napisal čudovite priredbe in plošča je bila zelo dobro sprejeta po vsej takratni državi. Bila je izredna izkušnja. Naslednja plošča, Nervozna (1981), je bila posneta v Studiu Tivoli z angleškimi glasbeniki. Takrat sem glasu dovolila največ. Interpretacija, se mi zdi, je bila na meji mogočega.

Mladina vas je iz rockovskih časov opisala kot rdečelaso divjakinjo s čutnim glasom. S svojim videzom ne skrivate privrženosti hipijevskemu gibanju. Je to zgolj drža ali tudi način življenja?

Poza bi bila, če bi imela sedaj dvajset let in bi se preselila v nek drug čas. Tako pa sem vedno enaka. Enako se oblačim, ne kupujem si dragih oblek, predvsem pa cenim moto gibanja: osebno svobodo. Svobodo izražanja v vseh smereh umetnosti. Da sem taka, kot pač sem.