misliIzšlo delo Huga Svetoviktorskega in knjiga o Boetiju
Ljubljana, 10. junija - Narodna in univerzitetna knjižnica ter Inštitut za preučevanje krščanskega izročila sta izdala zbornik prispevkov s simpozija o rimskem filozofu Boetiju z naslovom Boetij, dediščina in izziv ter knjigo Huga Svetoviktorskega Didascalicon: O bralskem prizadevanju. Slednjo nekateri označujejo za srednjeveško enciklopedijo, je dejal Gorazd Kocijančič.
Zbornik simpozija je nadaljevanje Boetijeve knjige Tolažba filozofije, ki je izšla ob simpoziju leta 2012. Boetij je živel nekje med letoma 480 in 525. Izhajal je iz rimske patricijske družine in bil deležen dobre izobrazbe. Opravljal je javno službo in postal minister na dvoru vzhodnogotskega kralja Teodorika Velika, ki ga je pozneje vrgel v ječo in usmrtil. V ječi je napisal svoje osrednje delo Tolažbo filozofije, je na predstavitvi knjig povedal Vid Snoj, tudi eden od govorcev na simpoziju.
Boetij se je namenil prevesti celotno delo Platona in Aristotela, s čimer bi latinskemu Zahodu posredoval grško modrost, a mu to ni uspelo. Se je pa ohranilo njegovo filozofsko izrazoslovje, je še povedal Snoj, ki je Boetija tako kot v svojem referatu Igor Škamperle označil za zadnjega modreca antike in prvega filozofa srednjega veka.
Knjiga poleg prispevkov vseh omenjenih avtorjev vsebuje še referate Mirana Špeliča, Matjaža Vesela, Matica Kastelica, Giovannija Grandija, Borisa Šinigoja, Nataše Golob, Alena Širce, Sonje Svoljšak, Neže Zajc, Tadeja Rifla, Petre Jager, Milosava Gudovića, Damjana Hledeta in Marka Uršiča. K delu je dodano pismo Tineta Hribarja Kocijančiču in prevod izbranih Boetijevih poezij, ki je delo Primoža Simonitija. Delo je na voljo tudi v obliki e-knjige.
Hugo Svetoviktorski je predstavnik renesanse 12. stoletja, obdobja, iz katerega imamo v Sloveniji po Kocijančičevih besedah zelo malo prevodnih del. Kot je poudaril, je bil to čas velikega intelektualnega vrenja in vzpostavitve dveh intelektualnih vej - duha racionalizma, ki ga je poosebljal filozof Peter Abelard, in tradicionalne meniške teologije z glavnim predstavnikom sv. Bernardom iz Clairvauxa. Med obema skrajnostma je delovala opatija Sveti Viktor, ki jo je ustanovil Viljem iz Champeauxa. Najpomembnejši akter te šole je bil prav Hugo Svetoviktorski, je pojasnil Kocijančič, ki je prevedel njegovo delo Didascalicon in mu dodal uvod.
Delo je po Kocijančičevem mnenju pomembno tudi s filozofskega vidika, saj se avtor sprašuje o smislu in smotru delovanja posameznikov. H knjigi je dodan še komentar Ivana Illicha z naslovom V vinogradu besedila, ki ga je prevedel Širca.