Predsednica DSKP Strsoglavec za STA: Prevajalsko delo je premalo cenjeno

Strsoglavčeva je predavateljica južnoslovanskih književnosti in prevajanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter prevajalka iz in v južnoslovanske jezike. Od leta 2010 je članica upravnega odbora DSKP, na mesto predsednice pa so jo izvolili 21. maja.

Lahko za začetek opišete delovanje Društva slovenskih književnih prevajalcev?

Društvo, kot pove že samo ime, združuje književne prevajalce, ki prevajajo iz tujih jezikov v slovenščino, seveda pa nekateri tudi iz slovenščine v tuje jezike. Lani je društvo praznovalo 60. obletnico delovanja.

DSKP je strokovno združenje, ki skrbi za ohranjanje visoke ravni prevajalskega dela in uveljavitev stroke ter za stike med prevajalci in njihovo seznanjanje s teoretičnimi, zgodovinskimi, socialnimi in praktičnimi vidiki prevajalstva. Svoje cilje uresničuje tudi s prirejanjem literarnih in debatnih večerov, strokovnih srečanj, predavanj, posvetovanj ipd., s spodbujanjem mednarodne študijske izmenjave prevajalcev, s sodelovanjem z drugimi kulturnimi, izobraževalnimi in strokovnimi organizacijami in ustanovami v Sloveniji in tujini, z izdajanjem publikacij o prevajalstvu in sodelovanjem pri tovrstnih publikacijah drugih izdajateljev. Naši člani so dejavni v različnih strokovnih komisijah, kjer si prizadevajo za boljši socialni položaj prevajalcev in njihov ustreznejši status.

Društvo je včlanjeno v Evropski svet združenj književnih prevajalcev - CEATL (Conseil Europeen des Associations de Traducteurs Litteraires).

Poslanstvo društva je, z drugimi besedami, skrb za kakovostne prevode literarnih besedil, ki jih bralci ne morejo brati v izvirnih jezikih. Skrbi tudi za dodatno finančno pomoč prevajalcem s podeljevanjem prevajalskih štipendij - delovnih, rezidenčnih in t.i. premij. Te se financirajo iz sklada, kamor se steka denar iz knjižničnega nadomestila. Za to skrbi Javna agencija za knjigo RS. Prej sem omenjala prizadevanja za boljši socialni status prevajalcev - ravno prek JAK smo dosegli, da so pri subvencioniranih izdajah prevodi primerneje honorirani. In da so honorarji zagotovljeni, saj mora založnik subvencionerju predložiti potrdilo o izplačilu.

V naši pristojnosti je tudi podeljevanje najvišjega stanovskega priznanja, Sovretove nagrade, ter Lavrinove diplome t.i. ambasadorjem slovenske literature in kulture prevajalcem, ki v drugih jezikovnih okoljih skrbijo za prevajanje slovenske literature. Podeljujemo tudi posebno diplomo, imenovano po priznani prevajalki Radojki Vrančič, najboljšemu mlademu prevajalcu oz. prevajalki, s čimer DSKP spodbuja in nagrajuje kakovost tudi med mladimi prevajalci. Od lani podeljujemo tudi Jermanovo nagrado za vrhunske prevode neleposlovnih - humanističnih in družboslovnih-besedil.

Naj omenim zgolj nekaj prireditev, ki jih organizira društvo, denimo Pridobljeno s prevodom, na kateri se dva prevajalca, ki ne prevajata nujno iz istega jezika, pogovarjata o najrazličnejših prevajalskih rečeh - o vsem, kar prevod spremlja, saj prevajanje ni samo prenašanje besed iz enega jezika v drugega. Je mnogo več. Društvo vsako leto priredi mednarodni prevajalski simpozij, s prevajalskima delavnicama, ki se navezujeta na krovno temo simpozija.

V sodelovanju z revijo Bukla pripravljamo rubriko Pobliski v prevode, ki je med bralci in tudi med strokovno javnostjo zelo dobro sprejeta, saj prevodne kritike v Sloveniji skorajda ni in je to ena redkih priložnosti, da prevajalci in prevodoslovci kritično, pri čemer ne mislim v smislu kritizerstva, govorijo oz. pišejo o prevodih na način, ki ne posega po floskulah tipa "lep prevod", "tekoč prevod", "zvest prevod" brez argumentacij.

Nedavno ste postali predsednica društva. Pripravljate kakšne večje spremembe v programu?

Mislim, da so smernice društva dobro zastavljene. Vendar pa vsako novo obdobje, vsako novo leto prinese različne izzive, ki so lahko povezani s spremembo zakonodaje, načini financiranja, s splošnim položajem knjige in kulture ali s tržno logiko.

V tem trenutku ne morem bolje odgovoriti, vsekakor pa se bo novoizvoljeni upravni odbor trudil delovati tako, da bi bilo za prevajalce kar se da najbolje. Seveda v obsegu možnosti. Žal ni vse odvisno samo od društva. Društvo se na prej omenjene izzive odziva, vendar njegovi odzivi niso vedno upoštevani.

Kakšen pa je položaj prevajalcev? Ne godi se jim ravno najbolje ... Kaj bi se dalo izboljšati na tem področju?

To je zelo kompleksno vprašanje, povezano je že s tem, da bi se morala spremeniti sama družba in tržna logika, ki nas bo vse, ne samo prevajalce, spravila na beraško palico.

Žal je prevajalsko delo premalo cenjeno in prenizko vrednoteno ter posledično nezadostno plačano. To je dejstvo, mimo katerega ne moremo. Seveda je podobno tudi drugje, a govorim o našem področju. Glede na finančno stanje celotne države žal nimam rešitve, v tem trenutku nimam ideje. Srčno pa upam, da se bo uresničila logika, da se morajo stvari, ko dosežejo dno, dvigniti. Ne vem kako, a položaj prevajalcev je treba izboljšati. Žalostno je, da se ta ugotovitev že lep čas ponavlja.

Želim opozoriti tudi na to, da se o prevajalcih pravzaprav ne govori. Tako mediji poročajo npr. o prevodu kakšnega romana in omenijo avtorja in naslov, ne pa tudi prevajalca. Kaj si lahko človek ob tem misli? Da je npr. Camus oživel in začel pisati v slovenščini? Če že ni moralno sporno, je pa vsekakor zakonsko sporno - zakon o avtorskih pravicah narekuje, da je prevajalec naveden.

Seveda je težko pričakovati, da bi povprečen bralec, ko vzame v roke literarno delo, pregledal vse, tudi t.i. tehnične podatke. Govorim o strokovni javnosti. Pravzaprav se mi zdi strašno, da se o tem sploh pogovarjava, ker bi moralo to biti samo po sebi umevno.

Predstavljajte si, da nenadoma ne bi bilo več tistih, ki posredujejo med literaturami in s tem med kulturami! Nihče ne zna vseh jezikov, zato so prevajalci preprosto nujni.

Prevodi gredo skozi vse manj sit, manj je urednikov, lektorjev ... Bi morali prevajalci morda zahtevati, da se prevode večkrat preveri, pregleda?

Seveda, ampak tudi to je povezano s stanjem v družbi - vse pore javnega in kulturnega življenja so se povsem zmerkantilizirale, kot je videti. Vse postaja instantno, hitro, površno in povezano z denarjem.

Menim, da gre založniška logika vse bolj nekako takole: črtali bomo vse stroške, ki po našem mnenju niso potrebni. Potrebujemo urednika? Ne. Je treba to besedilo jezikovno pregledati? Ne. Naj plačamo korekture? Ne. In v tem smislu naprej.

Tako lahko dobimo neprimeren, neustrezen in nedopusten izdelek, vse je žal povezano s to nesrečno tržno logiko, da je treba vse čim hitreje spraviti na trg in prodati, ne bomo pa se spraševali o kakovosti izdelka. Zdi se mi, da na prvem mestu ni več vprašanje, ali bo kakšno literarno besedilo kdo bral, temveč ali ga bo kdo kupil. Izkušnje kažejo, da to traja že nekaj časa, bojim pa se, da bo tako tudi še kar nekaj časa.

Če se vrnem k vašemu vprašanju: mislim, da prevajalci sami tega ne moremo spremeniti. Če se v takšnem položaju - brez urednika, s katerim bi sodeloval, na primer - znajde "prevajalec, kot se šika", bo seveda po svojih najboljših močeh poskrbel za to, da bo dal iz rok dober izdelek. Ker pa so cene "dumpinške" in se dogaja, kar se dogaja, se prevajanja lotevajo tudi nekompetentni prevajalci, ki se niti ne zavedajo, da to, kar so naredili, ni v redu, ni ustrezno, ni kakovostno. Vrtimo se v začaranem krogu in kakovost se na vseh ravneh znižuje. Skratka, končni izdelek je posledično slab.

Kako se izbira prevode, koliko založbe upoštevajo predloge prevajalcev?

To je odvisno od vsake posamezne založbe, njihove politike, pa tudi od predlaganega projekta ter navsezadnje od tega, kdo prevod predlaga. Če predlog posreduje kompetentna oseba in predlagani projekt kot takšen založba tudi prepozna, ima takšen predlog več možnosti za uresničitev.

Seveda je v teh časih zelo težko, tudi če gre za kakovosten projekt oziroma predlog prevoda, ki bi lahko bil zelo pomemben v slovenskem literarnem sistemu. Če založba nima denarja, se lahko o tem pogovarjamo samo na akademski ravni. Žal mimo vprašanja denarja v vsem najinem pogovoru ne moreva. Predvsem je torej odvisno od založbe.

Zdi se, da je v prevajalstvu vedno več žensk. Kaj bi lahko botrovalo temu?

Ne vem, težko odgovorim. O tem nisem premišljevala, tako kot nisem premišljevala o tem, zakaj je na primer v učiteljskem poklicu več žensk ali v kakšnem drugem poklicu več moških. Če že moram špekulirati, pa je to morda povezano, šalim se, s strpnostjo, potrpežljivostjo ali pa s sposobnostjo večje koncentracije ... Morda pa so ženske preprosto - voda na moj mlin - dovzetnejše za učenje tujih jezikov. Kaj pa vem.

Bi lahko morda za konec našteli še nekaj po vašem mnenju boljših prevodov v zadnjem letu?

Tovrstna vprašanja so zelo nehvaležna, ker preprosto nimam, ne morem imeti pregleda nad vso prevodno produkcijo v zadnjem letu, zato bi bil moj odgovor pomanjkljiv, zavajajoč in nekompetenten.