Marko Naberšnik za STA: Če bi čakali na razpise, bi zamudili vse vlake

Zgodba filma Gozdovi so še vedno zeleni se dogaja med prvo svetovno vojno in pripoveduje o usodi dveh vojakov, ki sta po bitki ujeta v gorski postojanki na Soški fronti. To, da je film svetovno premiero doživel v letošnjem letu, ko se spominjamo 100. obletnice pričetka prve svetovne vojne, verjetno ni naključje...

Nikakor ne. Ta cilj smo si zastavili že lani, ko smo se pogovarjali o projektu.

Kako se je porodila ideja zanj in kdaj ste začeli delati na filmu?

Idejo za film je dal avstrijski producent, na projektu pa smo začeli delati lani aprila. Ko mi je producent predstavil idejo, sva začela skupaj pisati scenarij. Septembra in oktobra lani smo snemali in letos tik pred filmskim festivalom v Cannesu smo film dokončali.

Avstrijski producent in soscenarist je Robert Hofferer. Kako sta se našla?

Poslovno sva se povezala zahvaljujoč nagradi za scenarij za film Šanghaj na filmskem festivalu v Montrealu leta 2012. Zaradi nje me je opazil in mi ponudil priložnost za sodelovanje, sicer pa sva se bežno poznala že prej. Takšne in drugačne dramatične tematike iz zgodovine so vedno aktualne za film. Sam je sicer leta 2012 posnel film na temo vojne v Bosni z naslovom Body Complete.

Na kaj ste naslonili scenarij?

Prebrali smo ogromno pisem in iz vseh je bila razvidna agonija, ki je vladala na fronti. Iz njih je tudi vel občutek, da časa ni več, da se čas blazno vleče, pa tudi občutek izgubljenosti v prostoru in času. Vojna je v začetku za mnoge še imela nek smisel. V prvem letu so celo časopisi objavljali članke, da bo še istega leta za božič že vsega konec, nato pa se je razvlekla v nerazumne razsežnosti.

V našem filmu je dogajanje postavljeno v leto 1917, ko je med vojaki že vladala apatija, ko je bilo veliko dezerterjev. Ko smo se odločali, ali gremo v veliko epsko zgodbo o četah ali v zgodbo o enem vojaku, smo se odločili za slednje. Glavne vloge so sicer štiri, a osrednji lik je vojak, ki je komaj prišel na fronto in se znašel v norišnici.

Kako izbirate zgodbe za vaše filme?

Zgodbe me srečujejo. Vsake toliko časa me katera do te mere pritegne, da si rečem, da se je smiselno ukvarjat z njo naslednje leto ali dve. Izziv mi je predstavljalo snemanje na realnih lokacijah, pa tudi delati film, ki je precej drugačen od mojih prejšnjih. V njem je veliko naravnih zvokov in malo glasbe. Tudi igralcev je malo, res gre za zelo intimno zgodbo.

Kako bi povzeli sporočilo filma?

To je protivojni film s humanim sporočilom. Ne glede na grozote vojne, na koncu prevladata dobro in upanje. Menim, da na dolgi rok vedno v ospredje stopi človeškost. Na koncu se morajo strani usesti in se dogovoriti za premirje, pa četudi je to, kot je bilo v primeru prve svetovne vojne, začasno. Človeštvo načeloma stremi k miru, se pa vsake toliko vedno znova najdejo posamezniki, ki za osebne cilje začenjajo vojne.

Tudi naslov Gozdovi so še vedno zeleni je zelo poveden...

Ena izmed značilnosti prve svetovne vojne je bila obsežna uporaba bomb na frontah, tudi zažigalnih. Tam, kjer je potekala fronta, so bili gozdovi popolnoma oskubljeni, vasi porušene. Naslov je obenem odgovor na vprašanje, kako se konča film.

Spomin na prvo svetovno vojno in na Soško fronto je na Slovenskem zelo živ. Kako ste se pripravljali na snemanje filma, ki sta ga deloma posneli na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne?

Priprave so med drugim vključevale srečanja s predstavniki društev, ki ohranjajo spomin na prvo svetovno vojno. Poleg tega so nas domačini vodili po bojiščih prve svetovne vojne. Ogledali smo si originalne lokacije, za potrebe filma pa smo seveda morali zgradili svoje. Originalne lokacije sta danes že marsikje prerasla trava in mah, poleg tega so zgodovinski spomeniki, mi pa smo morali ponazoriti tudi nekaj eksplozij, kar seveda na spomenikih ni mogoče.

So pa vsi rekviziti, uporabljeni v filmu, z izjemo uniform originalni. Orožje in drobne rekvizite smo dobili zahvaljujoč lokalnim muzejem, imeli pa smo tudi podporo Kobariškega muzeja.

Koliko časa ste film snemali?

Vsega skupaj 17 dni.

V filmu so v treh glavnih vlogah zaigrali tujci...

Dva glavna igralca sta iz Avstrije, eden je iz Kanade in eden je Slovenec.

Film je posnet v nemščini...

Tako smo se odločili zaradi avtentičnosti. Tako kot je bil pri Šanghaju avtentičen romski jezik in v Petelinjem zajtrku prleško ter prekmursko narečje, tako je tukaj avtentičen nemški jezik, saj je bil uradni jezik na fronti nemščina.

Kakšna dobra epizoda s snemanja?

Celotno ekipo je zelo zaznamovalo snemanje v naravi. Lep del filma smo posneli na 2200 metrih višine na Mangrtu. Gori smo bili nepretrgoma teden dni in v tem času smo doživeli zimo, veter, mraz in meglo pa tudi nekaj sonca. Velik izziv je, ko želiš ohranjati kontinuiteto na filmu, snemati v tako spremenljivih pogojih. Ko pa sedaj gledam film, ugotavljam, da smo imeli idealno vreme. Ta siva fotografija, ko se naokoli vleče megla, je dobro učinkovala na samo snemanje. Ne znam si predstavljati, da bi imeli sonce.

Tokrat ste se lotili vojnega filma. Kateri vojni film pa je na vas napravil največji vtis?

Sam nisem ljubitelj vojnih filmov, sem se pa seveda spomnil jugoslovanskih vojnih filmov, kot so Bitka na Neretvi, Desant na Drvar, Vrnitev odpisanih ali Valter brani Sarajevo, ki smo jih še v Jugoslaviji gledali za vsak državni praznik. Če pomislim na vojni film, pomislim na jugoslovanski vojni film, ki je zelo zaznamoval jugoslovansko kinematografijo. Novejše filme sicer poznam, a se me ne dotaknejo toliko.

Slovenski filmski center pri tem filmu ni soudeležen. Ste sploh prijavili projekt?

Za film sta se tako avstrijski producent Artdeluxe kot slovenski koproducent Perfo odločila, da ga naredimo brez pomoči Slovenskega filmskega centra. Imeli smo tudi dovolj sredstev, da smo si to lahko privoščili. Poleg tega, če bi čakali na Slovenski filmski center, film zdaj še ne bi bil še končan, saj lani ni bilo razpisa. Ta projekt pa je bil preveč ambiciozen in moral je biti končan ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne. Če bi čakali na razpise, bi zamudili vse vlake. Ne bi nas bilo v Cannesu, niti v Šanghaju.

Kolikšen je njegov proračun?

Proračun filma je 300.000 evrov.

Film je svetovno premiero doživel na Kitajskem, septembra naj bi prišel v avstrijska kina, šele nato v nemška in slovenska....

Film je mogoče najti na spletni strani avstrijskega filmskega centra, saj ga je ta vzel za svojega in ga v evidenci vodijo kot avstrijski film. Jezik je nemščina, glavni producent je z Dunaja, Avstrijski filmski sklad pa namerava prispevati za stroške, povezane s festivali, ter s promocijo in distribucijo filma.

Zakaj s tem filmom nismo šli v vrsto na Slovenski filmski center? Če imaš projekt, za katerega se ti zdi, da bo lahko živel tudi še čez tri leta, greš v vrsto. Če pa imaš projekt, ki se mora zgoditi zdaj, potem ostanejo samo zasebna sredstva. Sicer pa je z vsemi skladi težava s čakalnimi dobami in točkovalniki.

Vesel sem, da sem imeli priložnost delati z zasebnimi sredstvi. Nismo sicer imeli veliko denarja, a dovolj, da smo projekt izvedli. V mednarodnem smislu je to zelo nizkoproračunski film in zato mi to, da se je uvrstil na festivalov v Šanghaju, še toliko več pomeni. Da je tak majhen in intimen film sploh prišel zraven.

Vam je "vstop" na festival v Šanghaju olajšalo dejstvo, da je bil vaš film Šanghaj nagrajen v Montrealu?

Uspeh Šanghaja je vplival na to, da sem dobil priložnost delati ta film z zasebnimi sredstvi in da se mi je odprlo nekaj poti v mednarodnem filmskem svetu. Montreal je pomemben in nagrada na tem festivalu velja veliko. V tujini ti prisluhnejo, je pa vprašanje, kaj se iz tega rodi. Dvomom pa, da bi se Kitajska ozirala na Montreal. Menim, da jih je film preprosto prepričal.

Kje vidite prihodnost slovenskega filma?

Prihodnost slovenskega filma vidim v koprodukcijah, tudi takšnih, kjer jezik ni slovenščina. Film je mednaroden in menjavanje posameznikov v mednarodnih koprodukcijah je smiselno, poleg tega je v tujini to zelo običajno. Koprodukcije bogatijo prostor in posameznike.

Sam menim, da lahko mnoge stvari definirajo slovenski film, ne nujno jezik. Tudi film Ime rože je posnet v angleščini, pa je to nemški film. Ali pa filmi brez besed. Film bi po mojem prepričanju morale določati finance. Tisti, ki je večinski financer, tistemu pripada film.

Sam si želim, da bi bil slovenski film bolj odprt za mednarodne koprodukcije. Trenutno jih ni in tudi odstotek sredstev, ki jih Slovenski filmski center namenja koprodukcijam, je tako majhen, da resna koprodukcija ni mogoča.