Pri Škucu Berglesova pesniška zbirka in več prevodnih del

Berglesova pesniška zbirka Cuerpo plural je nastala malo pred pesnikovo smrtjo, rokopis pa je pri Škucu izšel v obliki, kakršno je zapustil pesnik. Kot je na današnji predstavitvi dejal Andrej Zavrl, zbirko zaznamuje osebnoizpovedna poezija z jasno prisotnim občutkom, da se življenje izteka. Osrednje teme so tudi staranje, osamljenost ter zavest o minljivosti, Berglesu pa poezija služi kot ščit, ki smrt zamika.

Pesnik, prevajalec in esejist Ciril Bergles (1934-2013) je bil pedagog in ravnatelj na ljubljanskih šolah, svoj pesniški prvenec pa je objavil šele, ko je bil star 50 let. Kasneje je izdal obsežen in tematsko raznolik opus, objavil je 17 pesniških zbirk, prevajal iz španščine in portugalščine ter uredil nekaj antologij pesmi.

Roman Devica sikarijev, ki ga je prevedel Ferdinand Miklavc, je drugo v slovenščino prevedeno delo kolumbijskega pisatelja Valleje. Protagonist romana je mož, ki se po desetletjih potovanj vrne v rodni Medellin. V mestu, ki se utaplja v vsakodnevnem nasilju, se zaljubi v dečka, sikarija, najetega morilca, ki ga kmalu zatem ubijejo. Po Miklavčevem mnenju je roman trda, urbana proza in odboj od magičnega realizma, delo pa zaznamuje nasilje, ki je tudi sicer ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja.

Kolumbijski pisatelj Vallejo živi in dela v Mehiki. Je avtor številnih romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov. Pri založbi Ciceron je v Miklavčevem prevodu leta 2011 izšel tudi njegov roman Vlačuga babilonska, po romanu Devica sikarijev pa je režiser Barbet Schroeder leta 2000 posnel film Our Lady of the Assassins.

Genet, ki med drugim slovi po romanih Naša gospa Cveta, Dnevnik lopova, Querelle iz Bresta ter drami Služkinji, se je pisanja Zaljubljenega jetnika lotil po nekajletnem pisateljskem premoru, ko se je posvečal predvsem političnemu aktivizmu. Roman, ki ga je prevedla Suzana Koncut, tematizira palestinsko-izraelski konflikt. Delo je nastalo na podlagi obljube o pričevanju o palestinskem boju, ki jo je Genet dal Jaserju Arafatu.

Roman kljub tematiki po besedah Koncutove ni politični traktat, temveč ponudi Genetov avtonomen pogled na omenjeni spor. Avtor v delu zgodovino prepleta z lastno preteklostjo, zaznamuje pa ga tudi specifičen in za Geneta netipičen način pisanja. Samo pisanje tako simbolizira avtorjev aktivizem - konflikt je prenesen v Genetov boj z jezikom, njegovim pomenom in lastno nezmožnostjo, da bi podal nedotaknjeno resničnost dogodkov, ki jih hoče ohraniti.

Roman Morje je, kot je na današnji predstavitvi dejal Mozetič, osrednje delo klasika katalonske moderne literature Boneta. Delo, ki med slovenske bralce prihaja v prevodu Simone Škrabec, v ospredje postavlja vprašanje o tem, kako se človek odziva na soočenje smrtjo. Morje ne teče enakomerno in urejeno, temveč Bonet dogodke in čustva predstavlja kot izolirane fragmente. Pisatelja ne zanimajo okoliščine, temveč trenutki, ki se vtisnejo v spomin, v romanu pa ostaja tudi veliko neizrečenega.

Roman Morje je prvo Bonetovo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Katalonski pisec sicer slovi še po romanih Haceldama, Judež in pomlad ter Slehernikov evangelij ter številnih pesniških in dramskih delih. Po romanu Morje je leta 2000 režiser Agusti Villaronge posnel tudi film z istim naslovom.

Pogačar se v pesniški zbirki Predmeti, ki jo je prevedla Barbara Pogačnik, spogleduje tako s klasično formo kot tudi modernističnimi in postmodernističnimi postopki. Zbirka je razdeljena v tri dele. V prvem, naslovljenem Prepoznavanje predmetov, se avtor eksistencialnih vprašanj loteva skozi vprašanja o predmetih in načinu človekovega bivanja z njimi. V drugem delu z naslovom Jezero se subjekt izraža z gledišča jezera, ki ima vse emotivne človekove lastnosti in postaja nekakšen vmesnik med doživljanjem dogajanja in njegovo artikulacijo. Zbirko sklene cikel Kako se je motil Kant, ki s parafraziranjem razmerja med jezikom in življenjem predstavlja odmev prvega cikla.

Pogačar, ki velja za eno osrednjih imen mlajšega hrvaškega pesništva, je avtor štirih pesniških knjig, treh esejističnih knjig ter zbirke kratkih zgodb. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Navrh jezika, Kvirin in Zvane Črnja.

Mozetič je svojo slikanico Alja dobi zajčka opisal kot eno od redkih, ki odpira vprašanje otrok s posebnimi potrebami. Dogajanje slikanice je namreč postavljeno v otroški vrtec, kjer je v eni izmed skupin tudi petletna deklica Alja. Četudi Alja ne more hoditi, ne sliši in ne vidi, pa tudi jesti ne more sama, se z ostalimi otroki dobro ujame. Enostavno, a hkrati zelo kompleksno zgodbo je ilustrirala Maja Kastelic, ki je pri ustvarjanju ilustracij v ospredje postavila pristen občutek za skrb in sočutje pri otrocih.