Sociološka študija Uslužbenci: na Zahodu nič novega

Uslužbenci v prevodu Anje Naglič je prvi prevod v slovenščino iz Kracaurjevega obsežnega opusa. Kracauer (1889-1966), tudi arhitekt, filozof, filmski teoretik in pisatelj, se je v študiji približal takrat slabo raziskanemu, a vse bolj naraščajočemu sloju uslužbencev v Berlinu.

Položaj uslužbencev se je, piše Kracauer, od let pred vojno povsem spremenil. V času, ko se število delavcev ni niti podvojilo, se je število uslužbencev skorajda popeterilo. Naraslo je tudi število uradnikov. Skoraj polovica "te mogočne množice uslužbencev" je zaposlena v trgovini, bankah in prometu. Takrat se je močno povečalo tudi število industrijskih uslužbencev.

Med ključna Kracaurjeva izhodišča sodi misel: "Množica uslužbencev se od delavskega proletariata razlikuje po tem, da je duhovno brezdomna. K tovarišem za zdaj ne najde poti, hiša meščanskih pojmovanj in občutij, v kateri je živela, pa se je podrla, ker ji je gospodarski razvoj spodmaknil temelje. Ta množica trenutno živi brez nauka, na katerega bi lahko gledala s spoštovanjem, brez cilja, po katerem bi se lahko spraševala. Torej živi v strahu pred tem, da bi dvigovala pogled in se z vprašanji dokopala do konca."

Prav na tem mestu pa sledi preskok v sedanjost, o katerem so na nedavni okrogli mizi ob izidu knjige razmišljali sociologi Rastko Močnik, Tanja Rener in Gorazd Kovačič. Izhodišče so bile vzporednice med takratno in sedanjo družbeno problematiko, ki jih je v Besedi prevajalke navedla Nagličeva: odsotnost razredne in politične zavesti, nacionalistična fašizacija, brezobzirno poblagovljenje vsega obstoječega, racionalizacija in mehanizacija dela, strukturna brezposelnost, težnja k absolutizaciji eksploatacije, zlorabljanje takrat vajenskega, zdaj pa študentskega in prekarnega dela, anonimnost in brezosebnost finančnega kapitala, eskapistično zatekanje k ponudbi zabavne industrije, obsedenost z mladostjo ...

Kovačič je spomnil, da je poklice uslužbencev takrat počasi začela izpodrivati avtomatizacija: kadri postanejo odveč, prihaja do serijskih odpuščanj, po 40. letu starosti so odpisani, zapadajo v krizo, veliko je namigovanj na samomore, ženske se poskušajo poročiti. Avtomatizacija prinese tudi kulturno degradacijo, osebne kompetence niso več pomembne. Toda ideologija te skupine je bila, da se je skušala obnašati kot meščani, čeprav za to ni imela pogojev.

Kovačič je ob tem opozoril, da v Sloveniji nimamo natančne, kvalitetne razredne analize. Srednji sloj je pri nas povsem nedefinirana kategorija. Imamo seveda ljudi, ki smisel življenja iščejo v potrošnji, prostem času, potovanjih, statusnih simbolih, tako kot Kracauerjevi uslužbenci, toda nihče ne ve, kdo zares sodi v srednji sloj.

Renerjeva je opozorila tudi na mestoma prav šokantne podobnosti na trgu dela. Delojemalcev je preveč, spričevala ne štejejo, na mestu pa so prijaznost, prikupnost in "prav pruska podredljivost".

Močnik je dodal, da je danes "smrtno nevarno imeti notranje življenje", lažje je živeti zgolj navzven. Uslužbenci delujejo na način refleksa, ki ni zmožen in si tudi ne želi refleksije, temveč stavi na sprostitev, na prosti čas. Tu, kot sta opozorila Močnik in Kovačič, je prišlo do sprememb. Za prosti čas so potrebna stabilna delovna razmerja, toda prekarci nimajo več prostih nedelj, morda sta od prostega časa ostala dva tedna konfekcijskega dopusta. Oziroma kot je dejala Renerjeva: tudi vikend potrošnja v nakupovalnih centrih je "trdo delo".

Misel, ki bralca spremlja skozi Kracaurjevo študijo, je, da opisuje zadnja leta pred vzponom nacizma, da opisuje razočaran, duhovno votel družbeni razred, ki je nato volil Hitlerja. In tudi na tej točki vzporednice s sodobno Evropo lahko vzdržijo, so se strinjali sociologi.