Pri Društvu 2000 Kovačičeve razprave in Stegujeva poezija

Kovačič v knjigi Misliti prelome, lomiti ideologije analizira vrsto sodobnih ideologij - levih, desnih, liberalnih in apolitičnih - ter z različnih perspektiv razkriva njihova protislovja, meje in slepe pege. Na eni strani tako pokaže, kako je liberalna politična misel večkrat slepa za učinke sodobnega kapitalizma, kot so neenakosti, nestabilnosti in privatizacija stisk, na drugi pa prikaže možnost političnega delovanja zoper sistemska razmerja, ki jih ideologije pogosto spregledajo.

Rdeča nit knjige so, kot je na današnji predstavitvi dejal Kovačič, politične teorije brez "diskurzivnih banalij", temveč kot sistemi mišljenja, ki se na določenih točkah lomijo. Delo po mnenju sociologa Rastka Močnika upoveduje procese in prakse sodobnosti: resnico kaosa, v katerem živimo, ideologije znotraj kaosa, ki na svoj način interpretirajo realnost, ter spopad s temi ideologijami. Knjiga tako prikazuje, kje smo ter kje bi morali začeti, da bi se premaknili na boljšo pozicijo v sedanjih zgodovinskih procesih, še meni Močnik.

Kovačič poučuje sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Proučuje predvsem socialno in politično teorijo, še posebej delo Hannah Arendt. Med drugim se podpisuje tudi pod delo Proti družbi: Koncept družbenosti pri Hanni Arendt in meje sociologije, kjer je pretresel epistemološke meje sociologije in razvil protikonformistično perspektivo.

V knjigi Samotna pot, ki jo je uredil Peter Kovačič Peršin, je zbran celoten Stegujev pesniški opus. Nabor uvedejo Prve pesmi, sledijo pa še Pesem osamljenega, Balade, Samogovori in Pesmi o belem času. Stegujevo poezijo, tako Kovačič Peršin, zaznamuje bivanjska stiska sodobnega človeka, pesnik pa vedno znova vstopa tudi v intimen odnos z Bogom. Pesmi upovedujejo paradoksalen položaj verujočega, nemega ob Božjem molku, kar je Peršin označil kot poezijo o skritem Bogu.

Drugi del Samotne poti prinaša poglobljeno analizo Stegujevega pesniškega opusa - razprave s simpozija o njegovi poeziji in misli, ki ga je ob spominskem dnevu pesnikove smrti lani na premskem gradu organizirala založba Društvo 2000. Svoje poglede na Stegujevo življenje, pesništvo ter njegovo filozofsko in teološko misel so v razpravah ob Kovačič Peršinu predstavili Pavel Peter Bratina, Urška Perenič, Denis Poniž in Edvard Kovač.

Vili Stegu, ki se je rodil leta 1943 na Premu, je pesniti začel že v gimnazijskih letih. Svojo prvo pesniško zbirko je pripravil leta 1964, največ pa je ustvarjal v času bogoslovnega študija med leta 1963 in 1970. Pesmi je objavljal tudi v glasilih Pogovori in Brazde. Med letoma 1969 in 1975 je kot duhovnik delal v domovini, kasneje pa je odšel na pastoralno delo v Nemčijo. Z odhodom v tujino je njegov pesniški navdih skoraj povsem usahnil, zato se je posvetil prevajanju in esejistiki. Umrl je leta 1989, prvi izbor njegovih pesmi je izšel dve leti kasneje, zbirka Ugašajoče sanje pa leta 1996.