Harlamov za STA: Prav nič nenavadno ni, da se pri nas knjige prodajajo slabo

Aljoša Harlamov, rojen leta 1983 na Ptuju, je leta 2009 diplomiral na Oddelku za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Od leta 2007 sodeluje z literarno revijo Mentor kot literarni kritik, esejist in novinar, od leta 2009 pa je tudi član uredniškega odbora. Ob tem objavlja še v vrsti drugih medijev, kot so Airbeletrina, Delo in Pogledi. Leta 2009 pa je pri založbi Litera izšel tudi njegov prvenec, Bildungsroman.

Letos je prejel nagrado Društva slovenskih pesnikov, namenjeno mladim literarnim kritikom, ker je, kot so zapisali žiranti, poleg izjemne širine in načitanosti, ki jo izkazuje pri analiziranju posameznih tekstov ali širših literarnih sklopov, hkrati tudi pronicljiv in tenkočuten bralec.

Kaj so po vašem mnenju temeljne naloge in vrline dobre kritike?

Najprej povejmo, kaj to literarna kritika sploh je. Literarna kritika je publicistično in argumentativno-vrednotenjsko besedilo. To preprosto pomeni, da je, kljub temu da za analizo literarnega dela uporablja literarnovedne (literarnoteoretične in literarnozgodovinske) metode in znanje, v glavnem namenjena širši zainteresirani javnosti, zaradi česar bi se morala truditi tudi za to, da stvari pove na bralcu razumljiv in zanimiv način. Seveda ne na škodo kompleksnosti in globine obravnave dela, toda skrivanje za velikimi teoretičnimi pojmi ter prazno lirizacijo ni ne prvo ne drugo. Poleg tega bi morala prava literarna kritika bralcu povedati, ali je neka knjiga kvalitetna, zanimiva, napeta (če gre za kriminalko), kakšnemu bralcu je namenjena ter - izredno pomembno - zakaj. Kritika vedno zajema vrednotenje oziroma sodbo o kvaliteti knjige, ki pa mora biti argumentirana in v središču kritike, ne pa navržena mimogrede. Bralcu mora - posebno dandanes v dobi strašne hiperprodukcije - pomagati pri izbiri "prave" knjige zanj. Dobra literarna kritika pa bo poleg tega obravnavano delo uvrstila še v neke estetske, zgodovinske in družbene okvire; se potrudila najti posebnosti vsakega dela; biti prizanesljiva ali ostra, kadar je treba...

Kako gledate na kritiko v takšnem prostoru, kot je Slovenija - katere so pasti, glede na to, da prevladuje občutek, da vsi poznamo vse, si delamo usluge, se maščujemo ...?

Ne zdi se mi, da je to nek fenomen, rezerviran za naš prostor. Ljudi, ki berejo, ni nikoli bilo na odmet, ljudi, ki berejo zahtevno leposlovje, še manj - v vseh družbah in skozi celotno zgodovino. Tudi v tujini se glavni protagonisti med sabo zelo dobro poznajo. Pri nas je to morda pač samo bolj potencirano, bolj izrazito, ker gre skorajda za "družinske" povezave in ker imamo tudi še ukoreninjen tak način dela, rahlo "incestuozen", ki ga v zadnjih letih še poglabljajo nizki honorarji - marsikdaj se moraš zaradi pomanjkanja financ obrniti na prijatelja ali kolega, da ti nekaj naredi napol zastonj oziroma za uslugo.

Ampak zase že moram reči, da morda res "poznam" veliko literatov, toda večinoma z njimi posebej ne prijateljujem; med njimi imam morda tri ali štiri dobre kolege in to je to. Mogoče malo pomaga tudi to, da živim daleč od Ljubljane? Kakorkoli že, nikoli nisem dobil občutka, da sem se komu posebej zameril ali da pri nas res obstajajo nekakšni zaprti interesni krogi - težko bi preživeli, če ne bi bili zmožni prehajanja med literarnimi revijami, založbami ipd. Do sedaj sem brez težav sodeloval z vsemi in tudi nikoli nisem bil primoran iskati dela, ampak je delo našlo mene. Lahko bi objavljal vsaj še dvakrat več, če ne bi bil izredno počasen pisec. In vse to kljub temu, da veljam za ostrega kritika, če že ne za pravega nergača.

Sprejeli ste mesto žiranta za kresnika, kako se je spopasti s tako obširno bero del, med katerimi, kot ste zapisali na portalu Airbeletrina, je precej slabih?

Kot vodja delavnic, žirant raznih razpisov pri JSKD oziroma reviji Mentor imam veliko izkušenj z amaterskim ali začetniškim pisanjem, vendar kritičnega človeka vseeno nekako posebno prizadene, ko ugotovi, kaj vse nekateri objavijo v knjigi. Verjamem, da ima literatura izjemen terapevtski potencial, ampak to ni pisanje, ki bi zanimalo kogar koli drugega razen avtorja samega. Zakaj potem to sploh tiskati? Predvsem se mi zdi, da pri naših piscih ni neke jasne strategije, kaj želijo s knjigo sploh doseči. Bralce oziroma komercialni uspeh, nekakšno slavo ali morda nesmrtnost in literarni prestiž? Večinoma se vse konča s tem, da knjigo izdajo, potem se pa z njo ne ukvarjajo več - le kako bi se, ko pa že pišejo novo? Očitno se je težko sprijazniti s tem, da vsi ne znamo vsega. Rahlo nenavadno pa je, da se ob tej poplavi "wannabe" pisateljev pri nas knjige tako slabo prodajajo in da je kultura tako malo cenjena. Ah, sem rekel nenavadno? Pravzaprav povsem logično - obupna kakovost teh knjig je dokaz, da jih pišejo ljudje, ki ne berejo. In smo torej spet pri ključnem vprašanju oziroma na začetku: zakaj jih potem sploh pišejo?

V svojem delu se precej usmerjate v mlajše slovenske avtorje. Zakaj?

Kritike sem začel pisati pri reviji Mentor, ki je namenjena predvsem ljubiteljskim ali piscem začetnikom, ki (še) potrebujejo mentorstvo, zato dajemo prednost kritikam del mladih ali mlajših avtorjev, prvencev ter samozaložniškim in knjigam manjših založb. Poleg tega sem imel, ko sem začel s pisanjem, občutek, da je kritik, ki bi obravnavale dela teh avtorjev, neprimerno manj, pa tudi, da se jih, če že, obravnava bodisi povsem pokroviteljsko bodisi pretirano senzacionalistično. Morda je bil to samo občutek ali pa se je vmes res vse radikalno spremenilo - danes prvenci dobivajo veliko pozornosti na vseh ravneh literarnega sistema in posledično se jih tudi vse bolj jemlje povsem zares. Zaradi tega sem se osebno v zadnjih letih spet nekoliko preusmeril na starejše avtorje, posebno, kadar pišem za druge revije oziroma medije; tudi tujo literaturo, pa stvarno oziroma strokovno, v bližnji prihodnosti pa bi rad več časa in prostora namenil še kritiki poezije, ki sem jo, priznam, precej zanemarjal. Tudi zato ker sem v tem "poslu" zaradi raznolikosti in avantur.

Verjamete, da smo še vedno narod pesnikov? Zdi se, da je proze namreč vse več in več.

Nikoli nisem verjel, da smo narod pesnikov, razen če to pomeni, da pri nas vsak piše. Čeprav se v tole na tem mestu res ne bi zaletaval; bil sem na simpoziju o Dušanu Pirjevcu, kjer je skušal Marijan Dović dopovedati kolegom, da kar se ideje o "narodu knjige" tiče, Slovenci še zdaleč nismo tako originalni, kot mislimo. Pa je to očitno ena tistih svetih krav, ki jo je bolje pustiti na miru, če nočeš zapasti v čudaške debate z ljudmi, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo. Je pa tovrsten odnos eden od razlogov, zakaj danes prevladuje bolj "profana" proza. Čeprav vas moram popraviti: proze niti ni več, se pa gotovo neprimerno več bere. Poezija pač povprečno zahteva več sodelovanja bralca pri ustvarjanju pomenov, današnja proza pa se je bolj prilagodila bralcu in mu raje ponuja svoj smisel na krožniku. Čeprav bi bralci, če bi dali sodobni slovenski poeziji priložnost, žal kaj kmalu ugotovili, da zna biti tudi ta podobno na prvo žogo. Je pa slednje težje prepoznati, ker poezija omogoča več "blefiranja".

Zaznavate kakšne prevladujoče teme v slovenski literaturi v zadnjih letih?

Zadnje čase se literatura znova loteva družbene kritike, kar je čisto smiselno, problematično pa, ker to pogosto počne na moralizatorski ali pokroviteljski način. Na ta način poezija najdeva pot iz impresionizma vsakdana, v katerem je vse, kar pesnik vidi ali počne - kar živi - že poezija. Proza pa je iz že povsem izrabljene male zgodbe, ki pa se začuda dogaja povsem na veliko. Sicer pa se v roman, se mi zdi, znova vračajo druga svetovna vojna, nekaj več je tudi raznih fantastičnih žanrov - da ne bo kdo rekel, da ne sledimo trendom antiutopij na anglosaksonskem trgu - medtem ko so ljubezenski romani večno popularni.