Živa Ploj Peršuh za STA: Ljubljana je za poletno glasbeno izobraževanje idealna

Živa Ploj Peršuh je leta 2008 zaključila študija zborovskega in orkestrskega dirigiranja na Visoki šoli za glasbo v Mannheimu. Dirigirala je med drugim Filharmoniji iz Baden-Badna, Württemberški filharmoniji Reutlingen, Komornemu orkestru Stuttgart, Filharmoniji iz Plovdiva, Vroclavski filharmoniji, Orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor in Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.

Akademija Branimir Slokar, ki je dobila ime po slovenskem pozavnistu, je namenjena mladim glasbenikom z vsega sveta, ki so končali študij in iščejo zaposlitev. Omogoča jim, da ohranijo poustvarjalno kondicijo in se povežejo z vrhunskimi evropskimi umetniki. V letošnjem juliju gosti 222 mladih glasbenikov iz 33 držav. Od 17. julija do 2. avgusta bo v Grand hotelu Union mogoče prisluhniti 14 koncertom, na katerem bodo nastopili udeleženci, profesorji in povabljeni gostje akademije ter njen najpomembnejši člen - Mednarodni orkester Ljubljana, ki ga tokrat sestavlja 96 glasbenikov iz 22 držav.

Akademija Branimir Slokar je izšla iz izobraževalnega projekta Povezovanje z glasbo in Mednarodnim orkestrom Maribor 2012, ki ga je Društvo Delavnica zasnovalo za Evropsko prestolnico kulture (EPK) v Mariboru. Orkester ste preselili v Ljubljano in mu spremenili ime. Zakaj?

Ker smo prerasli prejšnjo lokacijo. S projektom, ki smo ga zasnovali za EPK, smo želeli mlade slovenske glasbenike in glasbenike bivše Jugoslavije združiti v orkester, v nek umetniški konglomerat, ter jih povezati z umetniki iz tujine. Na ta način smo jim želeli omogočiti stike, izobraževanja, izpopolnjevanja. A naslednje leto se nam je zgodilo, da se je prijavil ves svet. Tega nismo niti pričakovali niti oglaševali, presodili pa smo, da jih moramo prijazno sprejeti, ker je to velika priložnost za Slovenijo. Najprej smo jih gostili v Mariboru, a smo kmalu ugotovili, da je mesto z vso svojo infrastrukturo premajhno, zato smo vse skupaj preselili v Ljubljano.

Akademija je zdaj največja poletna glasbena šola v Sloveniji.

Da, pa tudi v Evropi se lahko meri z največjimi. Kajti v zadnjih letih, ko se vsi pogovarjajo o kriznih trenutkih, zelo redki organizirajo orkestrsko akademijo in mojstrske tečaje za vse instrumente obenem. To je velik zalogaj tako logistično, organizacijsko kot finančno. Mi še naprej vztrajamo.

Torej je postala največja povsem spontano? Doslej je obstajalo in še obstaja nekaj manjših; tak je bil Glasbeni julij na Obali, še vedno potekajo poletna glasbena akademija na Ptuju, mednarodni glasbeni forum pod pokroviteljstvom Dunajske filharmonije v Trenti, Orkesterkamp v Bovcu...

Ne gre samo za številčno največjo, gre tudi za nek model izobraževanja, ki se pri nas oblikuje in doživlja ugled v tujini. Trudimo se, da izbiramo profesorje, ki so trenutno najbolj iskani v Evropi. Nekatere z veseljem povabimo za več let, da tukaj poučujejo mlade in poustvarjajo z njimi, s kolegi ali znotraj orkestra. Ne morem reči, da za Dunajske filharmonike, ki delujejo v Trenti, to ne velja, vendar pa pri nas lahko posamezen udeleženec, če je izbran v orkester, deluje v orkestru in obenem obiskuje še mojstrske tečaje. V naši izobraževalni platformi ima torej dvojno, celo trojno možnost: lahko sodeluje v orkestrski in komorni glasbi, pa tudi kot solist. Vse te plasti v modelu kariernega centra, kot ga sami imenujemo, govorijo o naši veličini in visokih ciljih.

Na vaši spletni strani piše, da je celo ena od treh najbolj zaželenih lokacij na svetu.

To nam sporočajo naši udeleženci. Primerjajo nas z akademijo v Luzernu ali Saporu na Japonskem, tudi akademija Gustav Mahler je bila takšna, preden je nehala prirejati mojstrske tečaje. Tako da se nekako gibljemo v tem rangu in upamo, da bomo tako veličino kot sloves obdržali.

Lani ste kot novost uvedli štipendije za udeležence. Je bilo zaradi tega zanimanje še večje?

Udeleženci se ne prijavljajo toliko zaradi štipendij kot zaradi profesorjev. Tisti, ki jim je v interesu delovati v orkestru in morajo iti skozi avdicijski proces, se javljajo zaradi programa, dirigentov, solistov, mladi, ki se želijo udeležiti mojstrskih tečajev, pa seveda zaradi profesorja in želje, da bi pri njem mogoče kdaj kasneje študirali. Za te profesorje pri nas velja izredno zanimanje, saj se je na njihovih matičnih univerzah v Berlinu, Londonu, Karlsruheju, Hamburgu, skratka povsod po Evropi, kjer so locirani, izjemno težko prebiti skozi sprejemni izpit.

Zato je dobro, da imajo stik z njimi. Našim bivšim udeležencem se je namreč zgodilo, da so zaradi tega stika brez sprejemnega izpita dobili povabilo določenega profesorja, da se udeležijo vsaj polletnega izobraževanja pri njem. To je za nas velika pohvala, veča nam ugled med mladimi in zaradi tega se nam splača organizirati akademijo. Slovenija oziroma Ljubljana je infrastrukturno za to idealna: je lahko dostopna z vseh strani, tudi nastanitev ni tako draga, kot npr. v Londonu. Pa tudi glasbeni prostori in koncertne dvorane pričajo temu v prid. Mi jih moramo samo izkoristiti in ponuditi svetu.

Podpira vas Mestna občina Ljubljana. Kaj pa država?

Ne več. Letos smo izpadli z vseh razpisov. Prej smo z državno podporo lahko izpeljali več projektov hkrati, od kulturne vzgoje, imenovane Festinice, prek Festin, v okviru katerih smo pripravljali večerne koncerte v Ljubljani, Mariboru in Lendavi, kar je bil teritorialno velik zalogaj, do mednarodnega delovanja. Zdaj je to ustavljeno. Kulturna vzgoja, ki je pri nas delovala po principu glasba za odrasle s komentarjem in v skrajšani obliki, podana za otroke, je odpadla, prav tako Festine. To me izredno žalosti, kajti ko se neka taka velika stvar ustavi, se težko spet vzpostavi. Ostajamo pri mednarodni akademiji, ki si jo lahko privoščimo in ker je v interesu mesta. Kajti orkester je glasbeni ambasador Ljubljane.

Kdo izbira orkestrski program: dirigent ali vi kot umetniška vodja?

Ponavadi sem to jaz kot pobudnica nekih idej, nekih okvirjev, ki jih potem dorečem z gostujočimi profesorji in dirigenti, seveda pa se je treba prilagajati tudi kakšnemu solistu. Ampak okvir, ki se mi zdi primeren tudi glede na okolje, saj večji del poustvarjamo v Ljubljani, postavim sama. Seveda je treba paziti na to, kakšna bo udeležba, kakšna bo možnost zasedbe in kakšne so finance. Zelo rada, tako kot že prej v koncertni cikel Festine, vključujem skladbe, ki niso pogosto izvedene pri nas, novitete in tudi slovensko glasbo.

Na ministrstvu so mi sicer očitali, da je slednjih premalo, ampak prepričana sem, da je treba tujce polagoma zalagati s slovensko glasbo, ne jih preobremeniti z njo, ker ne pridejo sem zato, da bi jo spoznavali. V ta namen obstajajo druge institucije. V program izbiramo skladbe, ki se nam zdijo primerne za širšo izobrazbo. Za mladega človeka, ki vstopa v svet orkestrskega ali solističnega izobraževanja, je zelo pomembno, da dobi širino najprej v železnem repertoarju. Vanj pa z veseljem vtkemo vsaj eno pomembno slovensko delo, toda takšno, da odmeva. Ena takšna uspešnica je bila Korant (Lojzeta Lebiča, op.a.), od katere so glasbeniki še vedno opiti. Če bi dali na repertoar pet slovenskih del, ne bi od njih ostalo ničesar.

Od leta 2012 ste tudi dirigentka simfoničnega orkestra Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Bi lahko sklepali, da ste svoje poslanstvo našli v delu z mladimi?

Mladi so hvaležen material, ker so izredno radovedni, delavni, izkazujejo zanimanje in se želijo potruditi zase, za kolege, dirigente in koncert. Všeč mi je ta zagnanost. V mednarodnem orkestru so starejši glasbeniki, že na pol profesionalci, medtem ko so na konservatoriju stari do 18 let. Ampak v dveh letih smo naredili velik korak naprej tako repertoarno kot disciplinsko.