Branko Gradišnik za STA: Pišem samo o tem, kar me dovolj veseli, žalosti ali pojezi

Branko Gradišnik (1951) je po izobrazbi sociolog in umetnostni zgodovinar, v Veliki Britaniji je opravil še magisterij iz kreativnega pisanja. Deloval je kot urednik, vodil je delavnice kreativnega pisanja pri pokojnem psihiatru Janezu Ruglju, kasneje se je kot svobodni književnik posvetil pisateljevanju in prevajanju.

Je uveljavljen prevajalec britanskih in ameriških avtorjev. Med širšim občinstvom je znan po prevodih Harryja Potterja in Gospodarja prstanov. Leta 2012 je za prevod romana Bledi ogenj Vladimirja Nabokova prejel Sovretovo nagrado, je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada.

Knjiga En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, prinaša večslojen potopis: po Portugalski, po avtorjevem intimnem življenju ter njegovem doživljanju ožje in širše okolice, ter po širših družbenih vprašanjih, ki jih avtor "mimogrede" niza pred bralca.

Trenutno ste na Slovaškem. V čem so si - če sploh - Bratislava, Lizbona in Ljubljana podobne?

Bratislava in Ljubljana sta si izjemno podobni, saj premoreta reko, gozd in hribe. Po mojem mnenju odločajo ravno te reči, ki na videz "ne sodijo v mesto". Ljubljana je izjemno zeleno mesto, a jo Bratislava morda še prekaša. Reka je večja, tudi gozdovi so večji. Bratislavski gozdni park obsega poldrug tisoč hektarjev in je zelo živ. V njem vsak dan naletim na srne. Pravzaprav sem raziskal že kar nekaj sto hektarjev, ker zaman iščem prostor brez srn, tako da moja dva posvojenca - psa iz zavetišča Sloboda zvierat - ne bi vedno znova zapadla slabemu vplivu lovskega nagona. Nazadnje smo se sprehajali po Kralovi hori, kjer so mi zatrdili, da ni srn, pa sta takoj našla košuto. Morda košuta ne šteje za srno, kaj jaz vem. Mankija sem moral, ko se je po desetih minutah vrnil, oživljati z umetnim dihanjem. Honza je pa neuničljiv.

Sicer sem pred našo hišo videl že ježe, kače, mnogožensko družino divjega prašiča, vse pred nosom. Živali namreč vedo, da je v mestnem parku prepovedan lov - tudi lovcem, jasno. Stanujeva ob robu gozda, kjer se začenjajo Mali Karpati, ti preidejo potem v Nizke Tatre, te pa v Visoke. Z gojzarji in rukzakom pridem od doma na Poljsko v Zakopane. Nisem še sicer poskusil, ker se bojim sabljastozobih tigrov in mamutov, više gori na severu Slovaške.

Povrhu je Bratislava briljantno urbanistično planirana oziroma je obdržala vse ponosne pridobitve socializma - tramvaj, trolejbus, take reči. Zato ni omembe vrednih zastojev.

Pa še jezika sta si zelo podobna, čeprav včasih podobnost tudi zavede. Tako sem nekaj časa vzhičeno pripovedoval, da je v hiši nasproti našega veleposlaništva nekoč igral na klavir Mozart, in sicer, pozor, šestročno - to je res nekaj veličastnega! - a šesročny pomeni, se je izkazalo, šestleten.

Z Lizbono je druga pesem v vseh pogledih, a o tem sem že toliko napisal v Enem kužatu, da zdajle ne bi...

V omenjenem delu se v uvodnih in sklepnih poglavjih obregnete ob slovensko birokracijo, kritični pa ste tudi do različnih uradnih postopkov na Portugalskem. V čem je ključna razlika med slovensko in portugalsko birokracijo?

Nisem sicer strokovnjak za birokracijo, jo pa izkušam na svoji grbi. Slovenski birokratski postopki že od nekdaj slovijo po vsem svetu, vendar je stranke dolgo reševala prirojena koruptivnost slovenskega uradništva, govorim o koruptivnosti v dobrem smislu besede, pri kateri gre za to, da uradnica pomaga občanu usekati kako bližnjico brez kakršnegakoli podmazanja, ker se zaveda, da bo zadeva povsem obtičala, če se bo skušala držati nasprotujočih si odredb. A v času vladavine Janeza Kontrolorja se je uradništvo začelo tako zelo bati za službe, da si ni nihče več upal reševati zadev v duhu, ne pa po črki slaboumne zakonodaje. Takrat je pri nas res vse obstalo.

Na Portugalskem je bil večji problem v tem, da je trojka že vpeljala varčevanje in njihovo uradništvo ni imelo ne za papir ne za telefon, resno govorim.

Tu in tam se med vrsticami lotite tudi raznih EU ukrepov, med njimi tudi subvencij. Te naj ne bi spodbudno vplivale na portugalsko gospodarstvo. Se EU subvencije v drugih državah bolj obnesejo? Jih Slovenija po vašem dovolj koristi?

Po mojem so subvencije posebna vrsta zasužnjevanja, tako kot zastonjski začetni odmerki kreka, recimo. Kako boš vzdrževal, česar nisi zmožen sam zgraditi? Ko pride poračun, je prepozno. Portugalcem so prepovedali, da bi se ukvarjali s kmetijstvom (češ to znajo Francozi bolje), z ribištvom (to znajo Španci), industrijo (to znajo Nemci). Vse subvencije so šle v izgradnjo 39 avtocest, ki zdaj rabijo Severnim Eujcem, da se laže vozijo v Algarve v svoje obmorske vile. Odučili so Portugalce dela - opustitev dela, to je bil pogoj za vstop v EU - zdaj pa jih zmerjajo s "Pigs". Pa so Portugalci izjemno marljivi, a žal samo v tujini. Sicer pa to velja tudi pri nas.

Ja, sem proti subvencijam, če ne gredo neposredno v krepitev domačega produkta. Kulturne subvencije, iz katerih se trikrat letno tlakuje isti trg pred županovo palačo, pa so izredno nevarne, razvajanje države-otroka.

Vašemu kritičnemu opazovanju ne uidejo niti veleposlaništva, čeprav ste vsaj posredno v ta sistem vključeni tudi sami. Kakšna je po vašem mnenju današnja vloga veleposlaništev in kakšna bi morala biti oziroma bi lahko bila? Bi lahko slovenske ambasade naredile več za promocijo slovenske kulture? Bi bili za to potrebni dodatni kulturni atašeji, kulturni centri oziroma še kdo drug, druga organizacija?

Kultura, razen neverbalna, torej razen glasba in vizualije, se težko uveljavi v tujem jezikovnem okolju. Neverbalna pa pomoči pravzaprav ne potrebuje, če je konkurenčna. Tu na Slovaškem imajo močno slovenistiko, tako da je vedno dovolj publike tudi za nastope naših umelecov (umetnikov op. a.) v slovenščini, in moja žena je zelo pridna organizatorka takih gostovanj.

A za resnično dragocena se lahko izkažejo veleposlaništva pri gospodarskem mreženju, saj diplomati prihajajo v prijazne stike z mnogimi izvršilci. Če bodo dovolj uspešni, bo gospodarska menjava prislužila več denarja tudi za kulturo. Ta uspešnost ni odvisna le od diplomacije, ampak od volje drugih odločilcev v domovini. Mislim, da pri nas še ni jasne zavesti, da smo vsi v istem zosu in da moramo torej delati kot čebele. Zato še vedno pade marsikatero diplomatsko zrnje v domovini, takoj ko se znajde v inštitucijah zunaj MZZ, na skalna tla.

Vaše pisanje s slikovitimi opisi, duhovitimi domislicami in pretiravanjem bralca nemalokrat nasmeji, čeprav običajno teme niti niso smešne. Na nenavaden način ste zapisali tudi svoj hommage Jaši Zlobcu. Kakšen namen se skriva za to pisavo?

Ne vem. Namena gotovo ni, Jaši sem se samo poklonil kot prijatelju in človeku. Saj sploh ne pišem nič več "z namenom", pišem samo o tistem, kar me dovolj veseli ali žalosti ali ujezi, da potem čutim ponotranjeno potrebo. Je pa res, da ljudje nekako vnaprej pričakujejo, da bom smešen, in se mi je že zgodilo, da sem napisal nekrolog, pa so me ljudje na ulici potem trepljali, češ da česa tako smešnega še niso brali. Ob tem sem se zamislil in potem delal eksperimente, recimo, pripovedoval sem smešne stvari z mrtvim obrazom in se obratno režal kot pečen maček ob tvezenju kakih suhoparnosti.

Tako imam zdaj dovolj raziskanega, da lahko rečem tole: večinoma se ljudje na koncu zasmejejo samo zato, ker dotlej spremljajo pripoved s tihim strahom, da ne bodo razumeli poante. Ko se izkaže, da jo razumejo - ali pa vidijo po premolku, da je šale konec - se od samega olajšanja zakrohočejo.

Če sprašujete, zakaj pišem humorno - ker sem notranje srečen človek, ako bog da. To pravzaprav ni humor, ampak dobra volja, ki potem lahko objame tudi kake zoprnije.

Ob omenjenem posvetilu prijatelju napišete, da ste se izpisali iz Društva slovenskih pisateljev (DSP). Je temu botrovalo poleg čustvenega nagiba, ki ga omenjate, še kaj drugega?

Bom vprašal raje kar jaz vas: zakaj neki bi bil kdorkoli, ki ne pričakuje kakih osebnih koristi od tega, član DSP? Ali, ko sva že pri tem, kateregakoli drugega društva, organizacije, politične stranke ipd.? Jaz te potrebe nimam, ker nič ne pričakujem. V DSP sem se včlanil v drugačnem času, ko se je to spodobilo, pa tudi, bil sem še mlad in ambiciozen.

Celo poglavje ste namenili svoji t.i. enotni teoriji izkoriščevalskega polja, katere protagonisti so čebele in ose. Lahko na kratko osvetlite glavno poanto teorije (za vse, ki se s teorijo niso seznanili v vašem delu)?

To je tudi boljše prebrati v knjigi. Mislim, da smo ljudje preživeli ledeno dobo (100.000 let), ker smo se naučili hraniti reči. Brez zalog ni šlo. To je pomemben korak v razvoju človeštva. Najbrž je kako praprednico pičila čebela, kaj pa drugega, pa je začela delati zaloge. V predzgodovinski družbi je zadeva dejansko funkcionirala. Potem je prišlo do odkritja poljedelstva in gen je zbezljal, začelo se je kopičkarstvo, prvotna akumulacija žita, delitev družbe itn.

Morda bi se še izmazali, ampak obenem smo tedaj staknili še osji gen. Kakega Mentuhotepa Nebhepetro v Egiptu je pičila osa. Medtem ko čebele zbirajo med, so ose roparice. Odtlej se človeštvo deli na tiste s čebeljim genom (menda nas je med 95 in 98 odstotkov) in tiste z osjim (2 do 4 odstotke), preostali en odstotek so sršeni.

Čebelice dajemo na kup, ose nam pa jemljejo s kupa. Pri tem seveda iznahajajo vedno nove metode. Tako so vsi dosedanji družbeni redi in ideologije, ki jih utemeljujejo, le variacija na temo. Z drugimi besedami: konservativci so tisti ideologi, ki se zadovoljijo s starimi oblikami izkoriščanja, medtem ko so liberalci, socialisti, komunisti, neoliberalci ipd. s tem nezadovoljni in si raje izmišljajo nove načine izkoriščanja.