V Weimarju razstava Nietzschejeva zapuščina

Ustanova Klassik, pod okriljem katere deluje Goethejev in Schillerjev arhiv, se ponaša z obsežno zbirko Nietzschejevih rokopisov in drugih materialnih ostankov, ki jo je pridobila od Nietzschejeve sestre Elizabeth, piše nemška tiskovna agencija dpa.

Nietzsche se je rodil v Röcknu blizu Leipziga kot sin pastorja. Po študiju teologije in klasične filologije v Bonnu in Leipzigu je bil od leta 1869 profesor klasične filologije na univerzi v Baslu. Leta 1879 se je moral zaradi slabega zdravja upokojiti. Poslej je pisal na francoski rivieri, v Švici in Italiji. Po duševnem zlomu leta 1889 je bil v umobolnici v Baslu, nato v negi pri materi v Weimarju.

Bil je najpomembnejši filozof ob koncu 19. stoletja, pa tudi prodoren kulturni kritik, esejist in pesnik. S kritiko po njegovem prepričanju navideznih moralnih vrednost, med njimi askeze in sočutja, je zavrnil idealistično filozofijo kot sistem, ki uveljavlja neživljenjsko na račun življenja, in na novo ter radikalno postavil vprašanje o življenjskih ciljih in vrednotah.

Začrtal je osnovne vitalistične, k človeku in njegovi volji ter moči usmerjene filozofije, podprte z naravnim zakonom večnega vračanja istega. Kot pisec je bil izvrsten stilist. Za njegovo pisanje so značilni kristalno čist jezik, slikovitost, epigramičnost in strasten angažma. Pomembno je vplival na ustvarjalce od naturalizma do ekspresionizma in na miselne tokove 20. stoletja. Njegove ideje so bile v tretjem rajhu zlorabljene, navaja Veliki svetovni biografski leksikon.

Med njegova glavna dela štejejo Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Tako je govoril Zaratustra, Onkraj dobrega in zlega, H genealogiji morale, Primer Wagner, Antikrist, Volja do moči in Ecce Homo.