Anja Štefan: Dobre pravljice ne nastanejo mimogrede

Anja Štefan je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz slovenistike in anglistike ter pozneje magistrirala iz folkloristike. Leta 1993 je začela objavljati v reviji Ciciban, nato tudi v Cicidoju. Piše pravljice, pesmi in uganke, ki so objavljene v priljubljenih slikanicah, kot so Štiri črne mravljice, Gugalnica za vse, Sto ugank, Iščemo hišico, Bobek in barčica, Lonček na pike, Kotiček na koncu sveta, Melje, melje mlinček.

Je ena prvih in še vedno redkih pripovedovalk pri nas. Leta 1998 je zasnovala Pripovedovalski festival Pravljice danes, ki ga skupaj z urednicama Ireno Matko Lukan in Alenko Veler oblikuje še danes. Kot raziskovalka slovenskega pripovednega izročila se ukvarja predvsem z gradivom, ki ga je zbiral Milko Matičetov. Leta 2011 je po desetletnem delu izdala knjigo izbranih ljudskih pravljic Za devetimi gorami.

Ste pisateljica, pesnica, pripovedovalka ter zbiralka in posredovalka slovenskega ljudskega ljudskega izročila. V katerem segmentu lahko najbolj izživite svojo ustvarjalnost?

Ko pogledam na svoje - zdaj že dvajsetletno - delo, vidim, da valuje. Včasih je v meni več prostora za literarno ustvarjanje, potem se za daljše obdobje posvetim prirejanju ljudskih pravljic, nato bolj pripovedovanju. V zadnjem času "se mi spet piše", kar me veseli.

Sodeč po številnih ponatisih vaših del in razgrabljenih slikanicah po knjižnicah poznate otroško dušo. V čem se ta po vašem mnenju razlikuje od odrasle? S čim se jo da začarati?

Otrok se najbolj živo zavem, ko sem pred njimi. Nastopi pred otroci, denimo v vrtcih, znajo biti zelo naporni, saj lahko naletiš na malčka, ki nima jasno postavljenih mej ali pa ima težave s koncentracijo. A obenem mi je vsakič, ko jih imam pred sabo, nekam milo. To so večinoma še zelo lepa in čista bitja. Včasih, ampak redkeje, čutim podobno tudi med odraslimi. Lepo mi je, če jih pred sabo vidim v pozorni, radovedni odprtosti, ki jo sprotno življenje pri marsikomu malo ohromi.

Glede pisanja pa mislim, da imam občutek, ki ga težko natančno opredelim, vem pa, da mi pomaga najti tiste besede, ki lažje pridejo do otrok. Najbrž je v meni neka notranja uglašenost na to struno. Najverjetneje ni naključje, da lažje pišem za otroke kot za odrasle.

Pred kratkim ste izdali novo slikanico Še sto ugank, kar pomeni, da ste jih napisali že več kot 200. V slovenski literarni zgodovini najbrž ni veliko avtorjev, ki bi jih napisali toliko. Kako nastajajo?

Uganke sem začela sestavljati pred dobrimi desetimi leti, ko so bili moji otroci še manjši in so imeli z njimi veliko veselje. In jaz seveda tudi. Kot bi se znotraj poezije poigravala z matematičnimi nalogami. Ali s kitajskim tangramom. Kako sestaviti koščke, da bo vse, kar je nujno, sedlo v kratko pesniško obliko, ki ugankam najbolj pristoji. In kako to povedati tako, da bo še ritmično čisto in zvočno prijetno, učinkovito. Uganke so pravzaprav drobcene pesmi. Otroci jih imajo zelo radi in če so dobre, potem z njimi skozi druga vrata vstopajo v svet poezije.

Kljub priljubljenosti pri otrocih in spoštovanju, ki ga do vaših del goji kritika, pa se vam nagrade večkrat izmuznejo, tako vas denimo ni najti med prejemniki desetnice ali večernice kljub večkratnim nominacijam. Je to po vašem zgolj naključje?

Leta 2008, ko je bila moja slikanica Štiri črne mravljice nominirana za večernico, me je urednica Petra Vidali vprašala, če menim, da je del mladinske književnosti, namenjen najmlajšim, zapostavljen. Takrat sem to zanikala, a čedalje bolj ugotavljam, da je res tako. Najbrž ne namenoma. Verjetno se večina naših ocenjevalcev lažje poistoveti s problemskim mladinskim romanom kot pa s pravljico ali pesmicami za predšolske otroke. Hkrati se najbrž večini ljudi zdi delo, ki ima več kot 100 strani, bolj reprezentančno od tanke slikanice. Sama vem, in to bi najbrž morala poudariti večkrat, da dobre pravljice in pesmi za otroke ne nastanejo mimogrede in da jih tudi ne nastane zelo veliko.

Vaša besedila spremljajo ilustracije uglednih slovenskih mojstrov, kot so Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman, Zvonko Čoh. Si ilustratorje izbirate sami?

Na začetku si jih seveda nisem, saj sem bila vesela, da so pri Cicibanu sploh objavili moja dela, a razmeroma kmalu so se vzpostavile navezave s klasičnimi mojstricami slovenske ilustracije in danes smo vse vesele teh navez. Rada delam z Jelko, Ančko in Marjanco in mislim, da tudi one rade delajo z mano. Prav tako rada sodelujem z Zvonkom, pa tudi z mlajšimi ustvarjalci, denimo s Polono Lovšin. Najino sodelovanje se je začelo z Bobkom in barčico, trenutno pa so pri njej moje nove pesmi za otroke.

Nekoč ste dejali, da so vas kot otroka najbolj očarale prav ilustracije Gošnik Godčeve. Je temu še vedno tako?

Ančkine ilustracije imam zelo rada. V njenem delu je nekaj, kar mi je zelo blizu. Prijajo mi njena skorajda dlakocepska natančnost, njen občutek za barve in njeno risarsko mojstrstvo. Je zelo dobra bralka, ki ne izpusti ničesar, kar avtor napiše, obenem pa besedilo vsakič nadgradi s svojo domišljijo. Podobno bi lahko rekla tudi o Marjanci Jemec Božič in Jelki Reichman, čeprav imajo vse tri slikarke zelo različne, samosvoje likovne svetove.

V knjigi Za devetimi gorami, v kateri ste zbrali nekaj več kot 50 ljudskih pravljic, ste v spremni besedi zapisali, da se pri zapisovanju vedno "gibljete med zvestobo in preoblikovanjem". Lahko to pojasnite?

Do izročila čutim veliko odgovornost, zato ga želim ohranjati in ne ponarejati. A to ni lahko početje. Ljudske pripovedi vedno živijo v narečju in takoj, ko jih začneš pretapljati v knjižni jezik, podreš govorni ritem in zvočno podobo tistega, kar je nekoč delovalo lepo. Dobiš nekaj okornega, kar je lahko tako izmaličeno, da za marsikoga ni več vredno pozornosti. Jaz pa želim tisto, kar je dobro, ohraniti tako, da posrečene besedne formulacije nekega ljudskega pravljičarja vtkem v svoj pripovedni ritem, v svojo ubeseditev. Včasih se mi zdi, kot bi predelovala dragoceno staro blago, ki je čez in čez najedeno od moljev, jaz pa ga krpam z željo, da bo na koncu butično lepo.

Ste ena izmed snovalk in gonilnih sil pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Večkrat poudarjate, da pripovedništvo postaja vedno bolj priljubljeno. Pa vendar, lahko tekmuje z agresivno marketinško podprto t.i. zabavno tehnologijo, ki deluje že domala v vseh možnih formatih?

Saj ne gre za tekmovanje. Preprosto, "ponudiš in nato pogledaš, če komu kaj pomeni". Naš festival je v 17 letih dobil močan podporni krog poslušalcev. Imamo stalno občinstvo, ki se vsako leto krepi. Naši dogodki so večinoma že daleč vnaprej razprodani.

Menda ste nekoč naredili raziskavo, ki je pokazala, da starši otrokom zgolj berejo in le v redkih primerih tudi pripovedujejo pravljice. Je to slabše?

Sploh ne. Oboje je v redu. Branje je odlična hrana, če sežemo po knjigi z dobro vsebino in jezikom. Če so poleg tega dobre še ilustracije, lahko to otroka in odraslega obogati. Pripovedovanje pa ima druge adute. Ko pripovedujem, sem v tesnejšem stiku s poslušalci: gledam jih, vidim njihove reakcije, sproti oblikujem besedilo in ga lahko tudi sproti uglasim s trenutkom in ljudmi, ki me poslušajo. A za to je treba biti tudi malo spreten.

Nam zaupate še kaj iz svoje "skrinje pravljičnega znanja"? Menda naj bi bila večina pravljičnih motivov mednarodnih, pa vendar imamo nekaj tudi slovenskih likov, kot so Mojca Pokrajculja, Peter Klepec, Lepa Vida. Smo v tem posebni?

Da in ne. Večina pravljičnih motivov je res mednarodnih, a v vsakem izročilu obstaja tudi veliko zgodb, ki jim pravimo povedke in ki so bolj lokalno omejene. Razlika med pravljicami in povedkami se poenostavljeno skriva v ključu: povedke se povedo - torej na kratko, pravljice pa se pravijo - torej na dolgo.

Mojca Pokrajculja je posebnost, saj je pravljica le naša. Petra Klepca, Lepo Vido, Štempiharja, pa tudi Kravželnovega Lojzka, po katerem je Vandot napisal Kekca, pa poznamo zgolj iz povedk; pripoved o Petru Klepcu pravzaprav le iz Bevkove priredbe drobcev.

V dobrih pravljicah naj bi se skrivala tudi psihološka sporočila. Tako naj bi se denimo za bojem glavnega junaka z zunanjimi silami lahko zrcalilo odraščanje otroka, ki mora skozi določene razvojne faze. Verjamete v takšne teorije?

Dobra ljudska pravljica deluje na več ravneh. Podobe, ki jih ponuja, lahko razumemo na različne načine. In pripovedi, ki dopuščajo več interpretacij, so običajno bolj dragocene od tistih z enoplastnim, zelo neposrednim sporočilom.

Ko sama pripovedujem, razmišljam o psihološkem dogajanju v pravljici, denimo o tem, v kakšnih odnosih so pravljične osebe, kaj koga žene, kaj se mu dogaja. Razmišljam, kakšne besede mu bom položila v usta, da bodo nakazale sporočilo, ki bi ga rada posredovala ljudem. Zelo redko pa se spustim v psihološke razlage. Raje vidim, da zgodbo le povem, potem pa sama dela, kar dela.

Vse vaše delo je prežeto s pravljicami. V enem od zadnjih intervjujev ste dejali, da ljudje zato mislijo, "da hodite po meglicah, odmaknjeno od realnosti", kar ste zanikali. S čim lahko pravljice obogatijo "realen" svet?

Pravljice vedno odslikavajo odnose med ljudmi. In današnji odnosi v marsičem niso tako zelo drugačni od tistih nekoč. Skozi poslušanje dobre pravljice lahko tudi sam premisliš svoje odnose z drugimi. Pravljica naredi situacijo bolj jasno, izčisti jo na dobro in slabo, na vzrok in posledico, včasih bolj, kot znamo to narediti sami v določenem trenutku.

Obenem v zadnjem času opažam, da nas sodobni način informiranja, ki obvladuje javno mnenje in ustvarja javno razvpiti vsakdan, usmerja k zavedanju ene same omejene realnosti. Ampak to ni edini reprezentančni svet. Je le tisti, ki ima neznansko prevlado v javnem komuniciranju. In če dodamo še, da marsikaj, kar dobimo na ta način, ni resnica, zakaj naj bi bi bilo to pomembnejše od resnic, ki izvirajo iz izročila in so preživele stoletja.