Mykal Rand za STA: Kdor pričakuje filmsko različico Evite, bo razočaran

Muzikal, ki bo v Ljubljani doživel premiero, govori o življenju, slavi, dobrodelnem delu in smrti Eve Peron (1919-1952), druge žene argentinskega predsednika Juana Perona. Svojo očarljivost in karizmatičnost je uporabila, da se je iz argentinskega predmestja bliskovito povzpela na mesto prve dame države.

Ljudstvo jo je občudovalo kot zagovornico revnih, kmalu pa je postala tudi ena najvplivnejših žensk na svetu. Zaradi pohlepne ambicioznosti in krhkega zdravja je obveljala tudi za tragično osebnost.

Slovita pesem Don't Cry for Me Argentina je bila posneta in izdana leta 1976, na oder pa so muzikal prvič postavili v Londonu leta 1978.

V ljubljanski postavitvi bo v vlogi Juana Perona nastopil operni pevec Kevin Stephen-Jones, v vlogi Evite, kot so Evo Peron ljubkovalno imenovali, pa Catriana Sandison. Cheja bo zaigral Joel Harper Jackson. Igralci, ki so zaenkrat še v Londonu, bodo v Ljubljano prispeli danes, v soboto in nedeljo bodo potekale še zadnje vaje. Muzikal bo v Križankah na ogled do petka, 22. avgusta.

Kako potekajo vaje?

Dobro. Vedno je težko, ko pridem v mesto sam in moram zasedbo pustiti v Londonu. Ko pridejo, je sprva rahlo strašljivo, a imamo super zasedbo. Evita je težka predstava; odlična, a res težka, tako glasovno kot glasbeno. Tudi pripovedovanje zgodbe je zapleteno. Za nami je kar naporno pripravljalno obdobje.

Pravite, da gre za težko predstavo - kako se je spopasti z Evito?

Eva Peron je bila kompleksna oseba, za pripoved njene zgodbe pa imaš na razpolago le dve uri časa. Ob tem ne smeš pozabiti še na druge osebe. Želeli smo narediti nekoliko drugačno postavitev, ne zgolj Evitine zgodbe, kot to počne večina ustvarjalcev. Želeli smo jo narediti po svoje. Dogajanje smo postavili na železniško postajo; ljudje čakajo na vlak, ko izvedo novico o Evitini smrti. Ko se je to v resnici zgodilo, se je celotna Argentina ustavila. Ljudje so v žalovanju obstali na mestu.

V naši postavitvi se ob novici začnejo pogovarjati o njenem življenju. Med pogovorom prevzamejo vloge, Che pa jih provocira, je proti njej. Zanimivo je, da v tradicionalnih gledališčih lahko premikaš stvari, vizualno si lahko zelo veličasten, tukaj pa si tozadevno precej omejen. Tako na določene stvari le namigujemo in prepustimo občinstvu, da domišljijsko zapolni vrzeli.

Dejali ste že, da ste želeli postaviti svojo predstavo, da niste želeli slediti klasičnim postavitvam... Kako pa je z velikim filmom z Madonno v glavni vlogi, je to po njem mogoče?

S filmom sploh nisem želel tekmovati. Seveda so pesmi iste, a v filmu lahko narediš neprimerno več. Ljudi lahko postaviš v določene situacije, jih posadiš na vlak za Buenos Aires, maršira lahko 10.000 vojakov naenkrat... Tega na odru enostavno ne moreš narediti, mislim, da je komurkoli, ki bi to želel, takšen poskus le v pogubo. Tega nikoli nisem načrtoval, ker vem, da bi razočaral občinstvo. Od filma se skušam v največji meri oddaljiti in sploh ne ponuditi možnosti primerjave. Zato sem želel postavitev narediti na povsem drugačen način. Ta različica je zelo pomanjšana, če jo primerjamo s filmom; zato, da se lahko osredotočimo na zgodbo ne pa na grandioznost. Želel sem povedati zgodbo o teh treh ljudeh, pravzaprav o dveh in tretjem, ki jo pripoveduje. Ostali so le dodatek, za zgodbo nimajo ključnega pomena.

Vseeno mislim, da bodo ljudje morda poskušali predstavo primerjati s filmom...

Mislim, da občinstvo ne bo imelo težav z razlikovanjem filma in predstave. Tisti, ki ne vedo, kaj skušamo narediti, bodo zagotovo poskušali s primerjavami in bodo razmišljali o tem, kako to pač ni film. Če jim bo predstava všeč, to sploh ne bo problem. Če bodo pričakovali filmsko različico, bodo razočarani.

Ko smo lani delali Briljantino, je bilo nekoliko drugače. Obstajata dve različici Briljantine - tista, ki je bila v osnovi pisana za muzikal, in filmska. Ko so snemali film, so jo priredili za Hollywood. To je tista, ki jo vsi poznajo. A pri tem gre za pop kulturo, saj vsi poznajo filmsko različico Briljantine in to so želeli videti na odru.

Evita pa po drugi strani ni toliko zasidrana v zavest ljudi. Seveda je bil velik film, a vseeno le do neke mere. V njem resda nastopa ena najbolj slavnih žensk, a z Evito ljudje niso odraščali. Mislim, da si lahko zato privoščiš nekoliko več ustvarjalnosti in ne slediš "načrtom" oziroma tistim produkcijam, ki so bile postavljene prej.

Če se ne motim, je to že drugi muzikal Andrewa Lloyda Webbra in Tima Ricea, ki ga režirate v Ljubljani - zdi se, da ju imate precej radi...

Jesus Christ Superstar in Evita sta njuna najboljša muzikala. Njuna zgodba je naravnost neverjetna. Glasba je nadvse domiselna. Don't Cry for Me Argentina je ena najlepših Webbrovih pesmi. Besedilo Tima Ricea je genialno. Predstava je inteligentna, ne pa težaška. Vsem je razumljivo, kaj želi povedati in kako to pove. Pri Jesus Christ Superstar je zelo podobno. Mislim, da bi ta dva muzikala želel narediti, tudi če ju ne bi napisala onadva.

V Ljubljani ste že četrtič, lahko bi rekli, da ste hišni režiser Ljubljana festivala... Kaj vas vleče nazaj? Je to le še en projekt ali pa je na tem kaj več?

Definitivno ni le še en projekt. Dejansko sem si vzel nekaj prostega časa, da bi prišel sem, tako kot večina ljudi, ki sodeluje z mano. Zelo rad prihajam na ta festival. Ko smo prišli prvič z muzikalom Lasje [leta 2011 op. a.], sploh nisem poznal Ljubljane in njene kulture.

A odziv na Lase je bil naravnost neverjeten. Tudi organizatorji festivala so bili zelo ustrežljivi. Ko smo prišli, jim ni bilo prav jasno, kaj želimo narediti, a so nas sprejeli. Ko smo na koncu videli rezultat, smo ugotovili, da vse skupaj pač deluje. Ko smo prišli naslednje leto, smo si lahko vzeli več svobode, in spravili produkcijo tja, kamor smo jo želeli oziroma morali. Vsakič ko se vrnemo, se imamo odlično. Radi igramo za tukajšnje občinstvo, tudi mesto nam je zelo všeč. V teh letih sem pri vas našel tudi prijatelje, h katerim se rad vračam. Definitivno ne gre le še za en projekt.

Nekoč ste dejali, da vam tako ambient Poletnega gledališča v Križankah kot festivalsko občinstvo vedno znova predstavljata velik izziv. Zakaj?

Mislim, da je občinstvo izziv povsod. Tukajšnje gledališke kulture ne poznam prav dobro. Obstaja močna kultura muzikalov?

Niti ne, v zadnjih letih nekoliko raste...

No, mislim, da je izziv v tem, da pripraviš ljudi, da muzikale sprejmejo. Težko si je zamisliti, kako neko stvar predstaviti občinstvu, ki ga ne poznaš. Povsem drugače je, če predstavo delaš za občinstvo, ki je zraslo z močno kulturo muzikalov. Veš, kaj imajo radi, kaj pričakujejo. Tu je nekoliko drugače. Lani, ko smo gostovali z Briljantino, sem po prvem večeru, čeprav je bila predstava občinstvu všeč, čutil, da bil jim lahko bila še bolj. Naslednji dan smo nekaj stvari dodali, nekaj spremenili in odziv je bil precej močnejši.

Križanke pa so izziv, ker so toliko večje od običajnega gledališča. Ponavadi je vse skupaj bolj intimno, tukaj pa je občinstvo dosti bolj oddaljeno od odra. Nekako moraš ustvariti intimno ozračje, hkrati pa mora igra doseči tiste na koncu avditorija.