Tadeja Vulc za STA: Še posebej zanimivo je združevanje komponiranja in zborovodstva

Tadeja Vulc, rojena leta 1978 v Slovenj Gradcu, je glasbeno izobraževanje pričela v Radljah ob Dravi in ga nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študirala kompozicijo, znanje pa nato izpopolnjevala še na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Je prejemnica številnih domačih in tujih nagrad, med drugim je leta 2000 prejela študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri. Živi in ustvarja v Radljah ob Dravi.

Kako dejstvo, da ste skladateljica, vpliva na vaše zborovodsko delo, ki je v zadnjem času precej intenzivno?

Če si skladatelj, gledaš na vsako partituro nekoliko drugače, kot drugi zborovodje, saj si vse razčleniš tudi skladateljsko: kako si je skladatelj predstavljal, iščeš kakšne drobce, ki jih morda kdo drug ne vidi. Vpliva morda toliko, da se še bolj poglabljaš. Ponavadi name obratni proces vpliva intenzivneje: ko sem pisala za zbor, sem pretirano pazila, kaj pišem, saj vem, koliko truda je potrebnega, da se potem pevci to naučijo. Kot skladateljici se mi zdi, da imam v odnosu do zbora nekaj prednosti v primerjavi z nekom, ki je samo zborovodja.

Katero od teh dveh področij vam predstavlja večji izziv, komponiranje ali vodenje zborov?

Na začetku sem bila samo zborovodkinja. Ko sem hodila v srednjo šolo in na akademijo, se mi je zdelo, da sem bolj zborovodkinja, kajti z zborovodstvom sem se ukvarjala vsak dan. Vaje sem imela skoraj vsak večer, zasedeni so bili tudi vsi konci tedna. Potem, ko sem končala akademijo, sem nekako postala bolj skladateljica, iskala sem svojo govorico, zborovodstvo pa mi je bilo nekaj časa bolj rutina, saj se mi je zdelo, da sem dosegla, kar sem tisti trenutek lahko. Nato sem začela nekako združevati oboje. Prevzela sem Mladinski pevski zbor Secunde v mariborski pevski šoli CS Karmine Šilec in zborovodstvo je postalo zame spet izziv, nadaljevalo pa se je prejšnjo sezono s prevzemom APZ Maribor, kjer tudi lahko delamo nore in hude stvari. Trenutno vidim izziv na obeh področjih, še posebej pa se mi zdi zelo zanimivo to združevati... Da lahko skladbo napišeš sam in jo nato tudi izvajaš, je res fantastično.

Letos ste se na tekmovanju Naša pesem predstavili prvič in dosegli zares poseben uspeh. Nagrajeni sta bili obe zasedbi, s katerima ste nastopili, APZ Maribor je prejel zlato plaketo, kvartet Rusalke srebrno, hkrati ste prejeli posebno priznanje za obetavnega zborovodjo debitanta, posebej je bila nagrajena tudi vaša sodobna pesem Epilog ter izvedba ljudske Adam in Eva. Ste takšen uspeh pričakovali?

Ne, sploh ne. Moja želja je bila nekoč sodelovati na Naši pesmi. Prej te možnosti ni bilo, zdaj pa se je ponudila priložnost, da kar naenkrat sodelujem z dvema zasedbama. Malo me je bilo strah v tem smislu, da je bil to kar visokoleteči cilj. Ampak bilo je zanimivo, z obema zasedbama smo zelo veliko delali. Zadala sem si določeno stopnjo, za katero sem vedela, da jo lahko dosežemo, nisem pa pričakovala teh posebnih priznanj. To je bilo super, res dober občutek. Nagrada za vse nazaj in zagon za naprej.

Zagotovo vam nagrada na slovenskem zborovskem tekmovanju, ki velja za precej zahtevno, veliko pomeni.

Zagotovo. Posebej težko se mi zdi nekaj doseči doma. Saj veste, včasih je že nastopati najtežje v domačem kraju. V tujini včasih lažje kaj dosežeš. Marsikateri zbor prinese domov zlato, pa morda sploh ni bilo zahtevno tekmovanje, ampak se lepo sliši. Mednarodno zlato iz tujine. Naša pesem je pa le nekaj posebnega, meni pomeni veliko.

Omenili ste sodelovanje s Carmino Slovenico. Kako je sodelovati z zborom, ki je postal tako rekoč specialist za izvajanje sodobne glasbe?

S Secundami CS sem lahko delala zahtevne stvari. Še posebej pa mi je ostalo v spominu delo, ko sem imela možnost korepetirati koncertni zbor Carmina Slovenica. Fenomenalno je, kako se dekleta hitro učijo. To je bilo res posebno obdobje v mojem življenju, ki ga ne bom pozabila. Obožujem moderno glasbo, zato tudi sama komponiram bolj moderno.

Na kakšen način kot zborovodkinja pevcem približujete sodobno glasbo?

Sem mnenja, da ljudje sami začutijo tisto, kar čutiš sam, s srcem. Ne posegam po nekih posebnih strategijah, kako jim glasbo približati. Mislim, da je dovolj, da vidijo, da zborovodja to začuti. Tako kot mora glasba priti iz tebe, tako mora potekati tudi delo. Ljudje ti sledijo takoj, ko to energijo začutijo.

Kakšna pa je vaša repertoarna usmeritev nasploh?

Vedno iščem nek izziv, da bo skladba zboru nekaj dala, da bo zbor na skladbi nekaj dosegel, da bo lahko s tem tudi zrasel in ne samo to, da bo skladbo zbor super zapel. Mi je pa vseeno, iz katerega obdobja skladba je, saj posegam po vsej literaturi, saj le tako lahko res močno širiš obzorja. Seveda pa rada delam moderne stvari.

Vaša skladateljska dela so stalnica na repertoarjih slovenskih zborov. Zdi se, da jih imajo radi. Čemu pripisujete priljubljenost?

Mogoče ravno temu, da sem sama iskala to pot. Ko sem študirala na akademiji, sem za profesorja kompozicije imela Uroša Rojka, ki je modernist. Ko sva delala skladbe in ko sem jih sama pisala, sem pisala zelo moderno. Ves čas sem iskala neke nove možnosti izražanja. Ker sem v začetku pisala veliko instrumentalne glasbe, sem potem nekako to želela prenesti tudi v vokalno glasbo. Takrat sem vodila zbor v Radljah ob Dravi, ki mi je sledil in sem tako zanje pisala svoje prve zborovske skladbe. Ob tem sem bila pozorna na to, da je bila skladba za izvedbo glede na sposobnost zbora lažja, ampak vseeno moderna. Pevci so to začutili, zelo jim je bilo všeč in radi so peli. To je bila ta pot. Od te točke sem potem nadaljevala in delala vedno težje stvari. To so skladbe, ki imajo neko svežino, so bolj moderno postavljene, a vseeno nekatere ne tako zelo težke za izvajanje. Mislim, da ravno zaradi tega nekateri zborovodje radi posegajo po tej moji literaturi.

Ali vam je težko zborom, ki jih vodite, približati skladbo, ki ste jo sami napisali? Imate morda zaradi tega do pevcev večja pričakovanja?

V pevski šoli CS, ko smo s puncami delali mojo skladbo Kraljestvo glasbe, sicer napisano za otroke, se mi je denimo zgodilo, da sem se veliko ukvarjala s tem, kako jim skladbo približati. Temu bi lahko rekla nek skladateljski strah, da skladbe ne bodo sprejeli. To, ko čakaš na odziv pevcev, kako se jim bo skladba zdela, je včasih težje kot to, da imaš morebiti sam prevelika pričakovanja.

Kako vidite vključevanje gibov in drugih vizualnih dodatkov v zborovsko izvajanje? Tega je v zadnjem času veliko, vedno več.

Meni se zdi, da so mimo časi, ko zbor pride na oder in odpoje pesem. Pa ne mislim, da bi to morale biti popevkarske koreografije, ampak to, da ljudje, ki pridejo na koncert, vendarle sedijo in gledajo. In tega ne moreš in ne smeš ignorirati. Z občinstvom se moraš povezati. Tako gledam na to kot skladateljice, že ko pišem skladbe. Pomembno se mi zdi dodati vsaj nekaj malega tega, saj to prinaša dodano vrednost petju, ki je najbolj pomembno.

Koliko vas pri komponiranju vodijo zunajglasbeni vzgibi, dogajanje v svetu, ki vas obkroža?

Ponavadi to, kar živiš, gledaš, čutiš, gre v glasbo. Če ne takoj, pa čez čas.

Ali vam je kot skladateljici lažje ustvarjati "čisto" glasbo ali glasbo, ki jo spremljajo besede?

Odvisno, kakšno obdobje imam. Odkar sem končala študij, imam ves čas naročila, ki so včasih za zbor, včasih pa za instrumentaliste. Z besedilom je morda nekoliko lažje, ker ti že besedilo nekaj pove in se lažje osredotočiš na samo temo. Ko pa dobiš naročilo za instrumentaliste, si sam postavljen v morje, kjer moraš zaplavati. Ravno zdaj delam skladbo za pihalni kvintet Slowind, pri kateri sem največ časa za nastanek skladbe porabila za razmišljanje o njej.

Lahko že kaj več poveste o tem svojem novem delu, ki bo izvedeno oktobra na festivalu Slowind?

Za pihalni kvintet Slowind sem napisala že tri skladbe, ta je četrta. Vedno najti nekaj novega, kreativnega, zanimivega, je kar težko. Skladba, ki jo pripravljam, temelji na zvokih iz narave, ki me vedno zelo privlačijo.

Kdaj in kako ustvarjate? Kako je ustvarjati glasbo po naročilu - težje kot glasbo, ki je v vas in jo želite zapisati?

Pravzaprav ni bilo veliko trenutkov v življenju, ko sem lahko napisala skladbo, ki je prišla samo iz mojega vzgiba. Večinoma so naročila. O njih veliko razmišljam in se me na koncu vseeno dotaknejo, tako da jih z veseljem napišem. Pravzaprav edino delo, ki sem ga napisala iz svoje velike želje, je bilo delo, ki sem ga pisala takoj, ko sem končala akademijo. Pol leta sem ustvarjala Requiem za očeta, ki mi je umrl pri štirih letih. S tem sem nekako poskušala preboleti njegovo smrt. To skladbo je ministrstvo za kulturo tudi nagradilo in sem si drugo nagrado delila s svojim bivšim profesorjem, prva nagrada pa ni bila podeljena. To je bilo zame posebno priznanje. Takrat sem videla, da sem na pravi poti in da moram in želim delati naprej.

Kdo so vaši naročniki? So tudi tuji?

So tudi, čeprav v tem trenutku ne. Največ je v zadnjem času naročil za zbore. Sicer pa zelo različno. Vedno sem vesela, ko prejmem naročilo, saj mi v trenutku postane nov izziv.