Aleš Šteger za STA: Na državni ravni za interdisciplinarne prireditve pogosto ni posluha

Aleš Šteger je tudi strokovni vodja založbe Beletrina ter pesnik, prozaist in esejist. Med drugim se podpisuje pod pesniški zbirki Šahovnice ur iz leta 1995 in Kašmir iz leta 1997, knjigo proze Včasih je januar sredi poletja iz leta 1999 in roman Odpusti, ki je izšel maja letos.

V soboto se je sklenila 18. izdaja festivala Dnevi poezije in vina. Kako jo ocenjujete?

Prireditev se je izjemno dobro zasidrala. Trenutno imamo težavo, saj se nam javlja preveč Ptujčanov, ki želijo imeti izobešene zastave, gostiti branja, se srečevati s pesniki... Skratka, v mestu in okolici vlada entuziazem, ki je brez primere in ki nam absolutno daje zagon za prihodnost. Sam festival je virozen - v Prekmurju so ustanovili Dneve vina in poezije, obstajajo prleški Dnevi poezije in vina, obstajajo festivali, ki so se po zgledu našega oblikovali na Cipru, v Avstriji, Bolgariji. Zgleda, da smo zadeli recept, ki ima ogromno simpatizerjev.

Kljub temu, da je za nas letošnje leto krizno, saj se začenja nova finančna perspektiva in nismo imeli nobenih evropskih sredstev, tako da smo morali porabo na vseh ravneh izjemno racionalizirati, nam je navzven uspelo speljati popolnoma neokrnjen program. Celo vreme nam ni ponagajalo.

Mislim pa, da festival, ki raste iz leta v leto, prihaja do točke, pri kateri se pojavljajo nekatere strukturne težave. Festival nima težav sam s sabo, temveč z izjemno rigidno situacijo na državni ravni, kjer pogosto ni posluha za prireditve, ki so zastavljene interdisciplinarno. Konkretneje: že vsa leta iz kulturnega dela financiramo tudi vinski del festivala. Na kulturnem področju smo zato v finančnem smislu izjemno omejeni. Festival, ki grobo rečeno stane 150.000 evrov, dobi s strani občine in države 55.000 evrov. To pomeni, da moramo dve tretjini ustvariti na trgu. Za tak festival je to izjemno težavno.

Ker pa festival presega meje ozkih omejitev - je literarni festival, prireditev, ki se ukvarja s turizmom in se hkrati skuša enološko pozicionirati - ne spada nikamor. Pri tem, namesto da bi prihajalo do širšega razumevanja kulturnega področja, prihaja do nasprotnega učinka. Dokler bodo obstajala predalčkanja, dokler bo na uradniško-politični ravni volja zgolj za nadaljevanje nekih preživelih shem razmišljanja in s tem povezanega nestimuliranja projektov, ki so očitno uspešni, bomo zelo težko obdržali trend rasti.

Dnevi poezije in vina so bili na razpisu Evropske komisije Ustvarjalna Evropa kot edini na področju literature izbrani za eno izmed petih evropskih platform. Kakšne spremembe se mu obetajo v prihodnje?

Festival - in s tem založba - je bil deležen velikega priznanja in tudi izziva za prihodnja tri leta. Evropska komisija je podelila pet kulturnih platform različnim področjem, mi smo kot edini dobili razpis znotraj programa Ustvarjalna Evropa za platforme na področju literature. To je eden izmed najtežjih razpisov, ki jih je na področju kulture mogoče dobiti.

Triletni projekt bo začel teči prihodnje leto, pri tem pa moram poudariti, da ne gre za financiranje že obstoječih, temveč za financiranje dodatnih vsebin. Tako smo povezali enajst mednarodno uveljavljenih festivalov s ciljem, da smo glavna gonilna sila v Evropi pri promociji in pospeševanju kroženja mladih talentov. Gre predvsem za pesnike, ki so v svojih nacionalnih jezikih opozorili nase, mednarodno pa niso znani. Na nek način bomo tako glavna vstopna točka za mlade pesnike, ki bodo po omenjenih festivalih krožili, dobili prevode in bodo tudi promovirani v drugih jezikih.

Kakšna bo torej oblika festivala v prihodnje? Kako pa je s finančnimi sredstvi za njegovo izvedbo?

Program Dnevov poezije in vina bo v prihodnjih treh letih predvidoma razširjen. Mlajšim nepoznanim pesnikom bo omogočil premikanje, gostovanja v drugih državah. Tudi sami bomo v goste sprejemali pesnike z omenjenih festivalov.

Za izvedbo razpisa smo prejeli 80 odstotkov evropskih sredstev, preostalih 20 odstotkov pa moramo poiskati. Če bi bili v Avstriji ali pa v kateri od številnih evropskih držav, bi v primeru, da bi dobili tak razpis, manjkajoča sredstva dobili avtomatično, saj tam obstajajo skladi za sofinanciranje uspešnih prijaviteljev za evropska sredstva. Pri nas temu ni tako. Pri nas je vsa politika kvečjemu naravnana destimulativno - s tem, ko si uspešen na evropski ravni, si doma nakoplješ veliko težavo, imaš deficit.

To kliče po tem, da kulturna politika ukrepa in da k področju pristopi drugače. Sam zelo razumem, zakaj so pri pridobivanju sredstev uspešne zgolj nevladne organizacije. Mi smo na trgu, naša eksistenca je odvisna od teh sredstev in pri tem vzamemo v zakup, da si z njimi nakopljemo še kup težav. Vladni sektor, ki je za tovrstne razpise bolj usposobljen - je bližje informacijam, ima usposobljene kadre ipd. - pa se na razpise sploh ne prijavlja, ker vedo, da bodo imeli v primeru uspešnih kandidatur same težave.

Ste tudi eden od devetih ustanoviteljev založbe Beletrina. Ta se je oblikovala na začetku letošnjega leta, ko se je ustanoviteljstvo zavoda Študentska založba s Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) preneslo na omenjeno skupino devetih ustanoviteljev. Kakšni so bili razlogi za prenos?

S ŠOU še vedno ostajamo trdno povezani, naše poslanstvo pa seveda ostaja izdajanje vrhunskih knjig, ki največkrat pridejo prav ravno študentom. S ŠOU sodelujemo tudi pri številnih akcijah, denimo vključujejo se v festivala Fabula ter Dnevi poezije in vina, tudi naša spletna platforma Biblos ima ogromno odjemalcev ravno med študentsko populacijo. Založbe Beletrina brez ŠOU ne bi bilo. Vrsto let so bili naš financer, v vsebinskem smislu so nam vedno puščali svobodne roke, niso se vmešavali v delovanje založbe, na nas pa je bilo, da uresničujemo letno zastavljene načrte.

Sofinanciranje programov in delovanje založbe pa se je iz leta v leto manjšalo, lani je prišlo do odločitve, da sofinanciranja v prihodnje več ne bo. Obenem je potrebno vedeti, da imajo ŠOU in vsi njeni zavodi status institucije javnega prava. S tem smo se znašli v nekakšni prekerni situaciji - po eni strani smo bili prepoznani kot institucija javnega prava, ampak s strani ŠOU oziroma države nismo bili financirani, po drugi strani pa se kot izrazito neprofitno usmerjen zavod nismo mogli prijavljati na nobene razpise. Primer je ravno razpis za prej omenjene platforme. Če ne bi prišlo do preoblikovanja, se nanj pravno-formalno ne bi mogli prijaviti, saj bi nas Evropska unija prepoznala kot državno institucijo - pa četudi to nismo nikoli bili.

Glavni motiv za prenos ustanoviteljstva je bil tako omogočanje temeljnega delovanja in prijavljanje na razne razpise, interes za prenos ustanoviteljstva pa je bil obojestranski. Še vedno smo ostali neprofitni zavod, preneslo se je zgolj ustanoviteljstvo s ŠOU na devet posameznikov. Ker smo pri prenosu hoteli zaobiti vse možne interpretacije o privatizaciji ipd., smo se odločili za obliko, ki se nam je zdela najbolj transparentna. To pomeni: prenos ustanoviteljstva na pet uglednih predstavnikov strokovne javnosti in štiri nosilne zaposlene.

Torej ni šlo za neke vrste "mali tajkunski prevzem"?

Seveda ne, gre za model, kako se takšna vprašanja lahko rešujejo. Naša založba je vredna toliko, kot so vredni njeni ljudje. V lasti nimamo nobenih nepremičnin, imamo le knjižne zaloge, to pa je tudi vse. V tem smislu ni bilo ničesar, kar bi lahko privatizirali. S prenosom smo želeli zgolj ohraniti možnost, da nek svoboden, kreativni duh, ki tu vlada od samega začetka, še naprej prosperira. Ljudje morajo za to seveda dobiti pošteno plačilo, to pa je tudi vse, kar nas v tem kontekstu zanima. Zato je bil prenos ustanoviteljstva harmoničen, mogoče celo unikaten proces. Je pa jasno, da kakor hitro pride do preoblikovanja, se takoj pojavi sum, da je v ozadju nekaj narobe, vendar v tem primeru temu ni tako.

Dotakniva se še vašega literarnega ustvarjanja. Nedavno je izšel vaš roman Odpusti, ki kljub temu, da snov črpa iz vaše izkušnje Evropske prestolnice kulture, ni njena literalizacija. V ospredju tako ni Maribor, temveč analiza širše kulturne, družbene scene skozi nadrealno, mestoma absurdno pisanje. Zakaj ste se odločili za takšno predstavitev stanja?

Kljub temu, da kulturna scena v romanu igra pomembno vlogo, saj je dogajanje umeščeno v Maribor leta 2012, to ni roman o kulturni sceni. Gre predvsem za samoizpraševanje o načinu, kako lahko neko mesto - in to mesto ni zgolj Maribor, to mesto je tudi Ljubljana oziroma katerokoli večje slovensko, celo kakšno srednjeevropsko mesto - zapade v negibnost, stagnacijo, v kateri nič ni mogoče in kjer akterji družbenopolitičnega življenja preprečujejo, da bi se kaj obrnilo v pozitivno smer.

Po moji interpretaciji ima vse to opraviti z našim odnosom do preteklosti. Preteklosti, ki usodno visi nad nami, ljudje pa so bolj ali manj že od malega vzgojeni tako, da v družbenem življenju igrajo mikado - kdor se prvi premakne, je izgubil.

Roman je poskus, kako na divji, nebrzdan, hiperboličen način spregovoriti o stvareh, ki so v sami srčiki naše družbe. Tudi reakcije nelagodja kažejo, da roman tarče ni zgrešil. To je moč sklepati tudi po tem, da je - z izjemo časopisa Večer, ki je o romanu zelo obširno poročal - v Mariboru na nek način neobstoječ, da se prebivalci do njega ne opredeljujejo in da še vedno tiktaka kot naša preteklost sama. Nemogoče ga je prezreti, po drugi strani pa se ga poskuša zaobiti tako, da se ga ne obravnava.

Pa je te vzorce razmišljanja o preteklosti sploh mogoče preseči?

Preseganje je širokopotezna beseda, mislim pa, da se je z njimi mogoče soočati. Kakor hitro se začnemo z njimi soočati, se moramo vsaj mestoma začeti vesti drugače. Dokler pa tega soočanja ni - in v tem s trepljanjem, prisiljenim nasmihanjem in hkrati z zelo preračunano logiko ohranjanja istih vzorcev vztrajamo - tudi literatura ne bo imela subverzivne moči, da bi to presegla.