Igor Prassel za STA: FSF bi moral doseči raven Borštnikovega srečanja

Prassel, ki vodi tudi mednarodni festival animiranega filma Animateka, je drugo leto na čelu FSF, ki bo tokrat 17. po vrsti ponudil pregled slovenske filmske produkcije z 71 filmi v uradnem programu.

Na letošnjem FSF ste uvedli kar nekaj sprememb, med drugim programski odbor... Zakaj?

Lani, ko sem prvič sprejel vlogo vodje festivala in postavil svojo ekipo, sem najprej prebral pravilnik festivala, v katerem sem našel nekaj nelogičnih stvari. Novo leto sem nekako pogojeval s spremembo pravilnika, kar se je izkazalo za zelo veliko težavo. Pravilnik FSF mora namreč potrditi vlada, to pa je precej trajalo. Poleg tega smo morali paziti tudi, da so bile spremembe spisane tako, da so jih lahko potrdili - da ni bilo preveč radikalnih sprememb.

Med drugim smo želeli vpeljati tudi več žirij, a nam ni uspelo. Potrebovali bi vsaj dve žiriji, kajti žirija na FSF mora pogledati že kar preveč filmov in se zato težko odloči o podelitvi nagrad, ki jih je precej.

Zahtevali smo tudi zavezo lokalne skupnosti, da soorganizira festival, kar nam je uspelo ob pomoči ministra za kulturo v odhajanju Uroša Grilca. Občina je postala sofinancer, avditorij v Portorožu pa koproducent festivala. To pomeni - kar je zelo pomembno - da je moral zadostiti pogojem v zvezi s tehnično opremo dvorane. Mi smo se zavezali, da bomo v avditoriju pomagali graditi filmski program skozi vse leto; predvsem program za šole, filmsko vzgojo in podobno. Menim, da je pomembno, da bodo dvorano, ko bo digitalizirana, redno, vsaj enkrat tedensko, uporabljali za film. Portorož mora postati filmsko mesto skozi vse leto, ne samo za pet dni festivala.

Omenili ste, da je žirija kar preveč obremenjena. V preteklosti je bilo slišati, da so žiranti odhajali s projekcij...

Lani se je to zgodilo enkrat, ko je bil eden od žirantov enostavno preveč lačen, žejen in utrujen in ni mogel spremljati filma. Film si je nato pogledal na DVD-ju. Kot vodja festivala seveda mislim, da se takšne stvari ne smejo dogajati, obstajajo pa mehanizmi, s katerimi se to popravlja. Že izbor žirantov je narejen tako, da se resnično povabi strokovnjake, ljudi z integriteto. Moja izkušnja izpred dveh let, ko je bila žirija sestavljena zelo 'čudno', je takšna, da so se potem v zadnjem trenutku spomnili, zakaj je film sploh dobil določeno nagrado. Trudimo se ustvarjati čim bolj profesionalen festival in žirija je pri tem zelo pomembna, predvsem zato, ker se podeljuje ogromno število nagrad - do 20 vesen.

Kakšna bi bila za vas optimalna razvrstitev oziroma število žirij?

Osebno bi imel dve žiriji s tremi člani. Ena bi bila zadolžena za študentske in kratke filme, druga za celovečerce. Sicer tudi to ni optimalno, saj se pojavlja vprašanje, kako bi se uskladili glede nagrad, ki niso vezane na posamezen žanr, kot je vesna za fotografijo. Izziv je tako pravzaprav v tem, da se najde žirante, ki so tudi fizično sposobni pogledati toliko filmov, oziroma da se projekcije zasnuje tako, da jih lažje pogledajo.

V javnosti obstajajo očitki, da je festival sam sebi namen, kakšna je vaša ocena odmevnosti festivala doma in v tujini?

Največji strah, ki smo ga imeli lani, ko smo se prvič lotili festivala, je bil, ali nam bo uspelo narediti spremembo predvsem v dojemanju festivala v Sloveniji - kot pomembnega praznika slovenskega filma. Želja je, da bi prišli na raven Borštnikovega srečanja. Do tega je še dolga pot, med drugim je težava seveda tudi v financah.

V privabljanje tujih novinarjev, gostov in selektorjev je seveda treba vložiti določene finance. Zaenkrat še nismo povsem dosegli tega, smo pa naredili nekatere ključne korake v tej smeri. Že lani so bili na FSF predstavniki nekaterih festivalov v regiji, letos se je vabilu odzval tudi selektor tedna kritike iz Benetk Nicola Falcinella, vodja programskega odbora filmskega festivala v Pulju Hrvoje Pukšec pa je član žirije. Prihajata tudi producentka oziroma programerka festivala v Pulju Tanja Miličić in Boris Matić z zagrebškega filmskega festivala, stalni partnerji pa prihajajo tudi iz Trsta. V zadnjem trenutku se je prijavil tudi programer ameriškega festivala dokumentarnega filma AmDocs iz Palm Springsa John Osbourne, ki je trenutno v Evropi na lovu za dokumentarci. S Puljem bomo začeli tudi sodelovati oziroma izmenjevati program.

Seveda pa bi bilo treba razmišljati o tem, da bi obrnili ploščo in bi tujim selektorjem tukaj, v pravem vzdušju, pokazali filme, namesto da jih iščemo po festivalih v tujini in jim kopije pošiljamo v predogled. Seveda je to povezano tudi z dobrim kosilom, dobrim hotelom... Mislim, da imamo pri tem podporo Slovenskega filmskega centra (SFC), a bi za realizacijo postopoma potrebovali tudi več denarja.

Se pravi, je želja, da se na festival privabi čim več tujih gostov...

Vsekakor, a imamo omejene možnosti. Predvsem je pomembno, da so tisti, ki jih povabiš, res vredni tega, ne pa da imajo samo zveneče ime.

Lani smo začeli delati na tem, letos nadaljujemo. Imeli bomo tudi stojnice v Piranu, da bi privabili turiste. Vsi filmi v tekmovalnem programu so podnaslovljeni. Šolske projekcije so polne; šole na Obali so takšnih zadev žejne kot Sahara vode, ker jih nihče ne ponuja. To je pomembno tudi za vnaprej, ker si s tem gradimo občinstvo za prihodnost.

Težava je v tem, da je Portorož majhno mesto. Lokalna publika je sicer iz leta v leto širša, a s širjenjem programa bi morali festival tudi podaljšati, tega pa nihče ne bi zdržal. Lani je bilo akreditiranih okoli 400 strokovnih gostov, letos bomo to številko še presegli. Že zaradi njih je treba delati festival, čeprav je prav zaradi tega slišati, da je festival sam sebi namen.

Vodja festivala ste drugo leto, kaj bi še dodali?

Skoraj nemogoče je narediti še kaj več. Imamo projekcije, pogovore, predavanja, seminarje, kulturno vzgojo, zabave. Mislim, da bi lahko ta balon v primeru dodatnih dogodkov počil. Kljub temu pa je moja naivna želja, sploh glede na termin festivala, da bi bili AGRFT in ostale institucije, na katerih poučujejo film, med festivalom v Portorožu. Poleg gledanja filmov bi organizirali tudi predavanja, delavnice na terenu - da bi tam nastajal tudi del njihovega kurikuluma. AGRFT bi bila pripravljena sodelovati, a bi morali spremeniti datum festivala, ki pa je, takšen kot je, za FSF idealen. Morda bomo poskusili prihodnje leto, glede na to, da nam je Srdjan Golubović, avtor Krogov, obljubil, da se udeleži festivala kot žirant in bi z veseljem vodil kakšno delavnico za študente.

Igrani celovečerci so na festivalu štirje, a kljub temu ste dejali, da kažejo na dobro kondicijo slovenskega filma. Bi lahko pojasnili?

Treba se je zavedati, da se meja med igranimi in dokumentarnimi celovečerci briše - o tem priča tudi lanski prejemnik zlatega leva v Benetkah [SacroGRA, op. a.]. Tako imamo pravzaprav osem celovečernih naslovov: štiri igrane, en koprodukcijski igrani, dva celovečerna dokumentarca in en koprodukcijski dokumentarec. To je pravzaprav zadovoljivo.

Ob tem bi poudaril, da je letošnje število igranih celovečercev sad tako imenovanega sušnega leta. Ne smemo pozabiti, da je treba vzroke za to iskati v preteklosti - kaj se je pred dvema, tremi leti dogajalo na SFC pod vlado Janeza Janše. Šele danes žanjemo sadove tiste ne-politike, če lahko tako rečem.

Bera je glede na sam obseg festivala in omejenost na dva prostora za projekcije kar pravšnja. Težava bo nastala prihodnje leto, ko predvidevamo, da bo več kot deset celovečernih filmov. Treba se bo odločiti, kako jih spraviti v program ter ali bo treba zaradi celovečercev zamolčati kakovostne kratke in srednjemetražne filme.

Je poleg kvantitete v porastu tudi kvaliteta?

Dejansko po številu narašča predvsem kratki film, saj digitalizacija in demokratizacija medija omogočata, da lahko pravzaprav vsakdo posname film. V Sloveniji imamo v zadnjih letih tudi veliko filmskih delavnic na visoki ravni, na katerih šolajo veliko amaterskih režiserk in režiserjev, nastalo je veliko manjših studiev.

Glede kvalitete - ko govorimo o vrhu slovenske filmske produkcije - pa menim, da je velika težava v pomanjkanju scenaristike. Pod normalnimi pogoji bi moral film iti skozi razvoj scenarija, razvoj projekta in šele nato na snemanje. Pri nas se to včasih tudi preskoči. Sam nisem strokovnjak, a menim, da je velika težava točno v tem, da nam primanjkuje specializiranih scenaristov. Zato imamo veliko gledaliških in literarnih avtorjev, ki pišejo scenarije za filme. Morda se zaradi tega slovenskega filma drži etiketa, da niso dovolj filmski.

Po ogledu filmov bomo lahko presojali, ali je to pomembno ali ne. Osebno mislim, da je - obstajajo avtorske poetike, originalni pristopi. Zaenkrat še ne moremo govoriti o novem valu ali novem slovenskem filmu, kot se govori o novem srbskem filmu, pa o valu novega romunskega filma... Pri nas tega enostavno ni mogoče doseči, morda tudi zaradi finančne podhranjenosti in pogojev dela, kot so prenizki honorarji.

Kako se je v vseh letih festival usidral v Portorožu?

To je kar velika težava. Potrebuješ zelo veliko potrpljenja, ker je lokalna skupnost zelo specifična. Če nisi njihov - še posebej, če si iz Ljubljane - te že kar malo postrani gledajo. Imam srečo, da sem rojen v Kopru in malo bolje poznam ljudi. Predvsem občini Piran poskušamo vcepiti, da je FSF njihova najbolj pomembna kulturna prireditev, a tega še ne dojemajo popolnoma. Počasi začenjajo razumeti. Želeli bi si večjega vložka občine; da bi recimo skupaj promovirali tudi turizem in kulturo. To je zelo težko, še posebej, če ne živiš na Obali. Določene stvari še vedno delujejo po principu roka roko umije. Lokalno ozkost je včasih težko preseči. Zato smo se odločili, da se povežemo z več lokalnimi akterji, med drugim s skupnostjo Italijanov in Obalnimi galerijami.