Ob jubileju Jelke Reichman izšla slikanica pesmi o živalih

Kot je na današnji predstavitvi knjige povedala urednica otroškega leposlovja pri založbi Irena Matko Lukan, je Reichmanova velika poznavalka otroškega leposlovja, še posebej rada pa ima poezijo. V knjigi so zbrane pesmi in ilustracije, ki so nastale za reviji Ciciban in Cicido. Reichmanova je namreč v letu 2012/13 naslovnice z motivi živali iz pesmi po njenem lastnem izboru ilustrirala za prvo, v šolskem letu 2013/14 pa za drugo revijo.

Kot je povedala Reichmanova, je pri izboru upoštevala dva kriterija, da je pesem dobra, poleg tega pa je želela zajeti različne živali. Danes so v knjigo vključeni kukavica, muca, račka, metuljček, čriček, ribica, mravljica, krava, zajček, pav, veverica, ježek, sova, pes, srna, miška, lisička, konjiček, medved, sinička, žabe in piščančki.

Kot je poudarila, je ilustracija kompleksna tvorba, ki mora podpirati tekst, da skupaj tvorita nek organizem. Poleg likovnih prvin je izjemno pomembna "štimunga". "Če ni notri 'štimunge', potem je pol izgubljenega," je dejala. Kot je še povedala, je vedno, ko začne delati, "pred zidom, ne ve kje začeti". Včasih besedilo prebere večkrat, nato pa se ji v "temi začno prižigati drobne lučke in iz tistega nastaja neka masa". Ima pa, vedno ko ustvarja, občutek, "da je od nečesa vodena".

Likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar je orisal ilustratorkin ustvarjalni opus in izpostavil nekaj prelomnih točk v njenem ustvarjanju. Kot je dejal, so bile v prvih letih njenega ustvarjanja likovne prvine, kot sta kompozicija in risba, še okorne in iskalne. Prvi prelom je pomenila slikanica Piki Jakob v 70. letih minulega stoletja, v katerih je opustila linijo in se podala na pot, ki je bila "bolj negotova, a močnejša in je dopuščala razmah osebnega sloga. Risba je postala le začetna faza, od tam naprej je bilo slikarstvo."

Naslednjo prelomnico je po Učakarjevih besedah pomenil Maček Muri. V njem se je Reichmanova odmaknila od slovenske tradicije, ki je tedaj imela svojo podobo, in šla svojo pot. To obdobje zaznamuje eksplozija barv, Reichmanova pa je v tistem času pokazala izjemno odločnost in energijo, da gre po svoje.

V slikanici Dvanajst slonov se je osredotočila na kompozicijo, iz statičnih kompozicij je prešla v izjemno dinamiko. Slikanica Cepecepetavček pa je pomenila nove premike v barvi in zelo kompleksno kompozicijo. V njej je Reichmanova začela po Učakarjevih besedah ustvarjati nenavaden svet, v katerem ni več le optimizma, ampak je mogoče začutiti tudi ilustratorkin temnejši svet.

Učakar je izpostavil še slikanici Pajacek in punčka ter Povodni mož. Slednjo je označil kot knjigo, ki najbolj zgoščeno pripoveduje o delu Reichmanove, v kateri se, kot je dejal "zgodi čisto vse".

Akademska slikarka Jelka Reichman je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi tudi tri nagrade za življenjsko delo - Hinka Smrekarja (2002), Levstikovo (2005) in Župančičevo (2008).