Tina Gregorič za STA: Sodelovanje je ključno v današnjem tekmovalno naravnanem svetu

Letošnji bienale oblikovanja BIO 50 pomeni popoln prelom s tradicionalno obliko bienala, katere cilj je bil predstavitev izdelkov. Se vam zdi to obrat v pravo smer?

Osrednja razstava bienala 3, 2, 1 TEST je čisti presežek za Slovenijo in vsa pohvala direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Matevžu Čeliku, da je kot kustosa povabil Boelena. Boelen, izvrsten kurator ter profesor socialnega oblikovanja, je namreč velik kritik tradicionalnih bienalov, na katerih se le prikazujejo podobni izdelki. V tem ne vidi nič relevantnega, lokalnega ali eksperimentalnega. Tukaj pa mu je bila dana priložnost, da s tesnim sodelovanjem sokustosinje Maje Vardjan razvije novo organizacijsko ter produkcijsko shemo bienala.

Skupine so obravnavale 11 tem. Kako so bile izbrane?

Boelen je že imel v mislih nekaj tem, ki so ga zanimale. Ker pa se mu zdi pomembno delovanje "od spodaj navzgor", se je lotil raziskovanja Slovenije in nato teme natančneje definiral skozi spoznavanje aktivnih lokalnih delovanj. Nekatere pa so mu predlagali tukajšnji oblikovalci in tako ga je pritegnila tudi najina tema Nanoturizem, ki se mu jo je zdelo smiselno razvijati dalje.

Kako sta z Deklevo prišla do vajine teme in kaj pravzaprav je nanoturizem?

Z izrazom nanoturizem sva z Aljošo želela opredeliti novo platformo, ki lahko postane gibanje, ki naj bi bilo alternativa množičnemu turizmu, kot ga poznamo. Pri tem sva izhajala iz najinega razumevanja Slovenije, kamor sva se vrnila po študiju v Londonu.

Ideja se nama je porodila pred dvema letoma, ko sva pripravljala temo za mednarodno šolo AA Visiting School Slovenia, ki je julija letos potekala v Vitanju. Takrat se nama je zdela ključna glede na naravne in kulturne vire, ki jih imamo v Sloveniji in glede na gospodarsko situacijo v naši državi, kjer je turizem ena redkih ekonomij, ki je v porastu, ki pa bi jo bilo treba pravilno zastaviti. Ker ne verjameva v sistem, sva poskusila razviti alternativo na način "od spodaj navzgor". Predpono nano pa smo si izposodili pri nanotehnologiji, saj ne določa merila temveč način povezovanja prostemu očesu nevidnih delcev v nove kompleksne strukture.

Pri vašem pa tudi pri drugih projektih na letošnjem bienalu je velik poudarek na sodelovanju, tudi nagrada, ki ste jo prejeli na BIO, je nagrada za najboljše sodelovanje...

Sodelovanje nama z Aljošo ni tuje, saj ga gojiva vse od magistrskega študija znotraj biroja dekleva gregorič arhitekti ter tudi sodelovanja med posameznimi arhitekturnimi biroji v primeru soustvarjanja arhitekture objekta KSEVT v Vitanju.

Že v predhodnih projektih sva se veliko ukvarjala s participacijo, socialnim oblikovanjem ter vključevanjem uporabnika v ustvarjanje in izkušnjo. Participacija je tako tudi ključni del nanoturizma. Če je turist v konvencionalnem turizmu nekdo, ki samo površinsko dojema predstavljeno, je pri nanoturizmu ključna participacija. Odnos med ponudnikom in nanoturistom je dvosmeren. Ustvari se interakcija, izmenjava znanj, soustvarjaje. Nanoturizem torej potrebujemo za globlje razumevanje sveta.

Oblik turizma, tudi alternativnih, je sicer veliko. Sami smo pri razvijanju definicije, kaj je nanoturizem, vse te alternativne oblike turizma pregledali in iskali predvsem tiste, ki so participatorne, solidarne, ki vključujejo uporabnika ter lokalno skupnost, se naslanjajo na lokalne vire in so kritične do trenutnega stanja.

Kako je potekala raziskava?

Raziskava je potekala dvonivojsko. Najprej smo raziskovali obstoječe izkušnje nanoturizma, pri čemer je moral vsak udeleženec v skupini predstaviti tri do pet primerov nanoturizma. Nato smo skupaj ugotovili, kateri so tisti, ki odpirajo ključne teme, se lahko od njih veliko naučimo in jih bomo promovirali na naši novi spletni platformi www.nanoturizem.org. Paralelno pa smo ustvarjali nove oblike nanoturizma s tem, da sva podskupine udeležencev spodbudila, da so z raziskovanjem svojega neposrednega okolja poiskali potenciale za tak tip participatornega turizma in ga v šestmesečnem obdobju razvili ter preverili odziv tako lokalnega prebivalstva kot obiskovalcev.

Na spletni platformi predstavljamo celotno raziskovanje obstoječega in tudi projekte, ki smo jih razvili za BIO 50. Izjemno pomembno je, da se projekti, ki smo jih razvili, niso končali z odprtjem BIO 50. Tako v času bienala v Ljubljani v MAO deluje BIO50 hotel, v središču Maribora nanoturistična agencija Rajzefiber Biro, v Zagrebu poteka serija delavnic z lokalnimi mojstri obrti Old School Ilica, program projekta Ksevt - povezovalec ljudi pa se bo denimo nadaljeval še vse prihodnje leto.

V času bienala so tako v BIO50 hotelu brezplačno nameščeni nanoturisti. Ti imajo na voljo tri žimnice, ki si jih namestijo znotraj Fužinskega gradu, kjer je razstava BIO, in si sami oblikujejo svojo sobo. V zameno za namestitev so zaprošeni, da sami predlagajo dogodke, kot so okrogle mize, razstave in podobno ter da aktivno sodelujejo pri vsebinah bienala.

Vaša skupina je bila zelo številčna...

Pravzaprav sva povezala dve skupini: BIO50 open call in AA Visiting School Slovenia + BIO50 open call. V prvi so bili Marjeta Fendere, Alessandro Fonte, Maja Jenko, Živa dvorišča/Društvo Hiša, Barbara Nawrocka, Oaza, Žiga Rošer, Silvia Susanna, Blaž Šef in Dominika Wilczynska. V drugi skupini pa Samo Bojanec, Natalie Jasinski, Marijan Ladić, Jurij Ličen, Janina Lisiak, Anja Petek, Arefeh Sanai, Kaja Švab, Valentin Tribušon, Dorian Vujnovič, Runze Wang, Zizhengyan Yang, Aleš Žmavc, Vid Žnidaršič ter kot asistent in somentor Jakob Travnik. Skupaj je bilo 36 močnih posameznikov, povezanih v devet podskupin. Učili smo se drug od drugega skozi uspešne ali neuspešne pristope, da smo lahko razvili devet močnih projektov oziroma nanoturističnih izkušenj s prihodnostjo.

BIO 50 je bil v smislu sodelovanja učenje za vse nas, tako za mentorje kot za udeležence, pa tudi za kustosa bienala Boelena samega. Tu naj poudarim, da je v izobraževalnih ustanovah premalo poudarka na sodelovanju. Z Aljošo sva imela to srečo, da sva že zgodaj sodelovala pri skupnih projektih, saj sva v Londonu magistrirala v skupini petih egocentričnih, ambicioznih posameznikov iz različnih držav. Tedaj smo tudi ugotovili, da je sodelovanje možno, če je proces zelo jasen in če definiraš način raziskovanja in produkcije. Mnogim je že stoletja jasno, da je kompleksna vprašanja mogoče reševati le v skupini. Sodelovanje kot integralni del učnega procesa razvija Aljoša trenutno na Univerzi v Montrealu, jaz pa na Tehnični Univerzi na Dunaju.

In ta promocija sodelovanja na letošnjem BIO je ključna v današnjem svetu, ki je preveč tekmovalno naravnan. Sama menim, da ima le sodelovanje prihodnost.

Že s prejšnjim bienalom se je Bienale industrijskega oblikovanja preimenoval v Bienale oblikovanja, z letošnjim pa je pojem oblikovanja postal izjemno širok. Gre tu za brisanje meja med panogami?

Oblikovanje je način razmišljanja in če ga dojemaš tako, je oblikovanje pravzaprav vse. Če je v 50. letih Ernesto Rogers dejal "od žlice do mesta", se v zadnjih desetletjih z oblikovanjem ukvarjamo širše, oblikujemo denimo izkušnjo, procese ali pa kar lahko opazimo tudi na BIO 50.

Letošnji bienale pa nakazuje tudi možno spremembo v delovanju MAO v smeri, da bi postal produkcijska hiša. Da bi postal tisti, ki zastavlja vprašanja in spodbuja oblikovalce k ukvarjanju s trenutno relevantnimi temami, namesto da le izbira in razstavlja izdelke. In to se mi zdi bistven preskok.

Oblikovalci so se z novo državo in razpadom industrije ter propad velikih podjetij, kjer so predvsem v 60. in 70. letih minulega stoletja imeli svoje oblikovalske studie, znašli na trgu. Kako se spopadajo s tem?

Oblikovalci in arhitekti najmlajše generacije so že ugotovili, da ne bo nihče poskrbel za njih, zato so sami postali producenti svojih izdelkov, kar jim je omogočila tudi platforma Kickstarter. Sicer pa pri oblikovanju trg ni vezan na državo in samoproduciranje je v oblikovanju že 20 let običajna praksa. Tudi v tujini, kjer je gospodarska situacija drugačna, so mnogi oblikovalci razvili lastne produkcijske hiše, saj so ugotovili, da jih naročila v podjetjih preveč omejujejo.

Je oblikovanje v Sloveniji ustrezno ovrednoteno?

V Sloveniji imamo izjemno dobre oblikovalce in arhitekte, vendar niti dobra arhitektura niti dobro oblikovanje nista cenjena v vsakdanjem življenju. Tudi mediji, ki oblikujejo javno mnenje, jima ne namenjajo ustrezne pozornosti. Arhitektura se le redko znajde v njih, če se pa že piše o kakšni novi stavbi, se veliko krat navede graditelja, arhitekta pa ne. Mediji s tem dajejo zelo jasno sliko, da dobra arhitektura in dobro oblikovanje nista pomembna.

Ta splošna zavest pa je povezana z izobraževanjem od osnovne šole naprej. Sama menim tudi, da bi morale biti izobraževalne ustanove vrhunske arhitekture, saj oblikujejo mentaliteto, odnos tistih, ki osem ur prebijejo v njih.

Je pri nas izobraževanje za področje oblikovanja in arhitekture dovolj kakovostno?

Sama lahko povem le za področje arhitekture, za katero menim, da je fakulteta kakovostna. Seveda pa bi lahko bila še boljša. Vendar pa je izjemno pomembna tudi mednarodna izkušnja, ki ti omogoči še širše razumevanje teme in sveta. Z geografsko oddaljenostjo vzpostaviš nove kriterije in neko stopnjo objektivnosti, a hkrati še bolj ceniš resnične kvalitete lastne države. Sicer pa je pomemben predvsem lasten motiv, saj so danes preko svetovnega spleta dostopna predavanja profesorjev z najboljših šol.