Dalibor Miklavčič za STA: Pedalni instrumenti so bili značilnost spretnežev

Za vami je prvi tečaj za pedalne klavirje v Sloveniji. Kakšni so vtisi?

Podobne tečaje sem že večkrat vodil v tujini, tokrat pa prvič v domovini. Tako je bilo, kot sem si želel: izrazito mednarodna udeležba in polna zasedenost. Poučeval sem interpretacijo na pedalnem klavirju in pedalnem čembalu, torej glasbilih, ki se igrata tudi z nogami, imata posebno nožno klaviaturo. Obstajali sta samo pri določenih avtorjih, kot sta Wolfgang Amadeus Mozart in Franz Liszt, pri posebnih 'spretnežih', nista pa postali del široke ljubiteljske kulture svojega časa, saj sta prezahtevni. Žal je zato tudi njun tehnološki razvoj zastal, jaz pa sem ga inovativno nadaljeval in zdaj so ta glasbila uporabna za koncertna udejstvovanja in koncertna snemanja.

S tečajem ste torej želeli približati predvsem ta dva instrumenta.

Da. To sem počel že kot profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu, ravnokar pa smo ustanovili še društvo PedalForum s sedežem v Ljubljani, saj gre za svežo, nepoznano temo. S svojo dejavnostjo, tudi pedagoško, ne le koncertno, budim zanimanje tako pri kolegih kot pri študentih, da bi pogosteje uporabljali take instrumente.

Kako in kje pa ste naleteli nanju?

Ker me je pri izvedbi določenih skladb motil nek nejasen deficit, sem postajal čedalje bolj pozoren na stare vire o tem, da so skladatelji uporabljali pedalna glasbila. Nekaj let sem nato raziskoval, kaj je to sploh bilo, ali so imela svoj avtonomen repertoar... Na podlagi raziskovalnega dela smo v Ljubljani že leta 2010 organizirali mednarodni simpozij, na katerem smo temo razčlenili in se strinjali, da gre za precejšen avtonomen repertoar za pedalna glasbila, ki ga danes ne slišimo oziroma ga ne slišimo na pravih glasbilih.

Že pred več kot 20 leti pa je nek dunajski strokovnjak opozarjal, da je Mozart s pedalnim klavirjem krstno izvedel vsaj dva svoja klavirska koncerta z orkestrom. In pred nekaj leti so se našli dokumenti, ki so to hipotezo potrdili. S simfoničnim orkestrom RTV bomo zato pozimi premierno posneli tega rekonstruiranega Mozarta na mojem glasbilu in še del Koncerta za pedalni klavir z orkestrom Charlesa Gounoda.

V Leipzigu, kjer se ponašajo z eno največjih muzejskih zbirk instrumentov, pedalnih glasbil, če se ne motim, nimajo.

Nimajo pedalnega klavirja, imajo pa pedalni klavikord iz časa Johanna Sebastiana Bacha. Klavikord je glasbilo, ki je obstajalo že 200, 300 let pred klavirjem, ima enako klaviaturo, vendar drugačen sistem delovanja. In za Bacha vemo, da je v oporoki zapustil svoj pedalni klavikord najmlajšemu sinu, ki je nekaj let kasneje postal Mozartov mentor in prijatelj.

Težava pa je s pedalnimi čembali, ker fizično ni ohranjen niti en sam primerek, ohranjeni so le v pisnih virih. Tudi Mozartov pedalni klavir, s katerim je fasciniral poslušalce na Dunaju, se je že kmalu po njegovi smrti izgubil brez sledu. Podobno je z Lisztom, Robertom Schumannom in Felixom Mendelssohnom Bartholdyjem. Veliko instrumentov torej ni ohranjenih. Eden je na Dunaju, to je precej kasnejši Bösendorferjev klavir s pedalno klaviaturo iz leta 1870, pa v Parizu je ohranjen Erardov pedalni klavir iz leta 1853. Nanj sem lani v Parizu koncertiral, vendar je funkcionalno na meji vzdržnega.

Koliko je torej še ohranjenih, takšnih, da so še uporabni?

Prešteješ jih na prste ene roke, če so vsaj pogojno še zmožni koncertiranja. Gre za izključno evropsko glasbilo; tako smo pred izdelavo našega preštudirali originale v Parizu in na Dunaju, prebrali goro muzikološkega gradiva - in to je pravzaprav vse. Moj klavir je sinteza konceptov teh glasbil, ki pa jih tehnološko perfekcionira.

Kako ste ga rekonstruirali?

Klavir sam, se pravi zgornji del, ki se igra z rokami, ni rekonstrukcija, ampak restavriran originalni klavir iz leta 1856. Nekaj let sem po Evropi iskal ustrezen primerek, ki bi me zvočno očaral, a tudi prenesel potovanja za koncerte, ker ga vedno vzamem s seboj, kjerkoli igram. Za dograjen pedalni del pa smo se zgledovali pri zgodovinskih pedalnih klavirjih, vendar smo ga inovativno bistveno izpopolnili tam, kjer se je razvoj ustavil v 19. stoletju. Predvsem gre za rešitev zagate, kako z nogama obvladati čez 30 pedalnih tipk, hkrati pa pritiskati še oba običajna klavirska pedala. Na rešitev sem zelo ponosen.

In pedalni čembalo? Tudi tega ste rekonstruirali...

Da. Pisnih virov iz 17. in 18. stoletja imamo, kot rečeno, kar nekaj, niti en instrument pa no preživel do danes. Menda je zadnji primerek izginil v drugi svetovni vojni. Šlo je torej za čisto rekonstrukcijo, kot fotorobot pri kriminalistih. Uporabil sem vse razpoložljive zgodovinske vire, ostalo je morala opraviti umetniška intuicija. Kot bi antičnemu kipu dopolnil odlomljeno roko ali glavo...

Morda veste, zakaj se instrumenta nista ohranila?

Razlogi so različni, eden je ta, da so taka glasbila igrali predvsem izredno verzirani pianisti, niso pa uspela preiti v širšo, ljubiteljsko plast meščanstva, ki ji je običajen klavir popolnoma zadostoval. Drugi razlog utegne biti, da so imela ta občutljiva glasbila precej vitalnih delov kar na tleh, zato jih je v preteklih stoletjih hitro načela vlaga. In tretji je, da tehnologija ni bila izpopolnjena tako, kot to zmoremo danes: med tem, kar je Liszt želel slišati od pedalnega klavirja in dejansko možnostjo realizacije, je bil velik prepad.

Šlo je torej predvsem za posamezne genije, ki niso našli naslednikov: Mozartov pedalni klavir je na Dunaju zbujal občudovanje domačinov in tujcev, a po njegovi smrti Ludvig van Beethoven in Franz Schubert nista nadaljevala razvoja. V grobem je z Bachom, Lisztom in Schumannom podobno.

Lahko poveste, kakšen je mehanizem? Kako so pedalne tipke povezane z resonančnim dnom, da zazvenijo toni?

Sistemov je več. Najdražji in najzahtevnejši za vzdrževanje je tak, kjer ima običajen klavir pod seboj še en kompleten klavir, na katerega se igra z nogami. Pri drugem sistemu, in oba sta historično obstajala, pa pedali uporabljajo strune, ki so že navzoče v običajnem klavirju, ampak jih igrajo posebej. Tak sistem ima še preživeli pedalni klavir v Parizu in moja rekonstrukcija v osnovi izhaja odtod, hkrati pa sistem inovativno nadgradi.

Prvega sistema pa se poslužuje dvojni klavir, ki sta ga na začetku tega tisočletja patentirala Paola in Luigi Borgato?

Tako je. To je pravzaprav edini moderen dvojni pedalni klavir, nekakšen 'dvonadstropnik'. Nanj sem večkrat igral, tudi snemal za RTV Slovenija.

Kolikšno je zanimanje za oživljanje tega instrumenta?

Na koncertih je izvrstno sprejet, enako na mojstrskih tečajih, ko študentje lahko vadijo na mojih glasbilih, da spoznajo potencial. Ta je namreč dvojni: avtonomni repertoar za pedalni klavir je študentom zanimiv, saj je to nenazadnje nova niša koncertnega življenja, po drugi strani pa gre za zelo zanimiv sistem vadenja za koncertne orglavce. Kajti skladatelji 19. stoletja, ki so pisali za orgle, so bili večinoma veliki pianisti in njihova orgelska glasba je tako klavirsko obarvana, da je jo je izredno poučno doživljati na klavirju, tako jo lahko nato z več uvida poustvariš tudi na orglah.

Če se pomudiva pri literaturi: koliko je bila dejansko pisana za pedalne instrumente in koliko je zgolj domneva, da se je nekaj izvajalo s pedali?

Seveda so tudi skladbe, za katere to zgolj domnevamo, obstaja pa tudi popolnoma jasen repertoar, dokazano že v osnovi pisan za takšna glasbila in tudi tako notiran, na primer Schumannova opusa 56 in 58.

Kakšni so vaši načrti?

Izzivov je mnogo. Ločim koncertne in 'konstrukcijske'. Oktobra koncertiram v Rusiji ter predavam na obeh znamenitih državnih konservatorijih: v Moskvi in Sankt Peterburgu. Rad bi tudi posnel še več repertoarja. Hkrati pa načrtujem moderen koncertni pedalni klavir, zato po Evropi že iščem Steinwayja iz časa med prvo in drugo svetovno vojno, ki ima po mojih občutkih najustreznejše lastnosti za takšno razširitev. Poleg tega imamo precej podatkov o Mozartovem pedalnem klavirju, ali pa o Bachu in o enem njegovih učencev, ki sta uporabljala gigantski pedalni čembalo; vemo na primer, kateri so bili registri, kakšna je bila dimenzija, kakšne so bile trzalice, strune... To želim kot prvi na svetu rekonstruirati, potrebujem pa nekaj let raziskav in predvsem sponzorje. A če bi uspeli, bomo Slovenci... ja, prvi na svetu.