Režiser Marko Šantić za STA: V svojem filmu sem hotel aktivne junake

Film Zapelji me, ki pripoveduje zgodbo 19-letnega Luke, ki po odhodu iz mladinskega doma vstopa v novo življenjsko obdobje, je nastal po motivih romana Orlanda Uršiča Gosposka, mater si ozka. Kakšna je bila pot od romana do filma?

Scenarij, ki ga je po svojem romanu napisal Uršič, se je nekaj let prestavljal po predalih na RTV Slovenija. Ponujali so ga različnim režiserjem, a se ga nihče ni hotel lotiti. Ko so mi ga dali v branje, so mi dali vedeti, naj ga ne jemljem dobesedno, ampak naj razmislim, če bi me v zgodbi karkoli pritegnilo.

Tematika me je zelo pritegnila, tudi glavni lik, a sem želel zgodbo postaviti na novo. Ko sta mi tako Uršič kot uredništvo igranega programa RTV Slovenija dala proste roke, sem se napotil po mladinskih domovih - saj tudi glavni lik v filmu odide iz mladinskega doma in začenja živeti na svojem - kjer sem se pogovarjal s fanti in dekleti ter se na podlagi razgovorov z njimi odločil, da bom zgodbo zapeljal v drugo smer.

Kar ostaja isto kot v Uršičevem romanu, je, da glavni junak odhaja iz mladinskega doma in se zaposli v tovarni za predelavo mesa, vse ostalo pa sem sam dodal sam. Ljubezenska zgodba, ki v romanu ni toliko poudarjena, ima v moji zgodbi osrednje mesto, vpeljal pa sem tudi lika matere in očeta.

V filmu prikazujete generacijo mladih, za katero se zdi, da hoče vzeti usodo v svoje roke. Po drugi strani pa se mladim danes velikokrat očita, da so preveč pasivni...

Včasih je težko vzeti usodo v svoje roke in mladim se danes res pogosto očita, da so preveč pasivni. So pa tudi takšni, ki so zelo aktivni Takšne junake sem hotel v svojem filmu. Zdelo se mi je, da takšni tudi bolj pritegnejo gledalca in ga povlečejo v zgodbo.

Kako ste izbrali igralsko zasedbo filma?

Za glavna lika v filmu smo pripravili dva kroga avdicij, na katere je prišlo veliko fantov in deklet, tako z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter različnih dramskih šol kot naturščikov. Odločil sem se za Janka Mandića in Nino Rakovec, saj sta se na avdicijah tudi najbolje ujela in delovala dovolj prepričljivo kot par.

Janko Mandić je naturščik...

Janko je naturščik, ki pa rad zaigra v filmu, če se mu le ponudil priložnost. Prvič se je v filmu pojavil v Sladkih sanjah Saše Podgorška, nato je odigral nekaj manjših vlog. Tudi sam sem z njim že sodeloval v kratkem filmu. Janko se na setu obnaša kot pravi profesionalec. Črpa iz svojega okolja in ima zelo dober igralski instinkt, poleg tega je zelo iskren in to iskrenost prenaša na filmsko platno.

Koliko časa in kje vse ste snemali film?

Snemali smo v Ljubljani, v tovarni mesnih izdelkov Košaki v Mariboru, dogajanje ob jezeru smo posneli ob Podpeškem jezeru, domačijo, kamor se glavni junak odpravi na obisk k materi, pa smo našli na Vrhniki. Snemali smo mesec in pol.

Zapelji me je bil sprva načrtovan kot televizijski film, sedaj je slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja...

Sam sem si že od začetka želel, da film ne bi ostal le v televizijskem formatu in da bi šel na festivale. Ko je bil dobro sprejet na lanskem Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu, kjer je prejel vesno za najboljšo režijo, je dozorela ideja, da bi z njim lahko šli v kinematografe.

Ko smo našli distributerja Karantanija Cinemas, se je pokazalo, da je prvi prosti termin konec aprila, začetek maja. Ker je to slab termin za filme, začne se namreč lepo vreme in ljudje vse več zahajajo v naravo, smo se odločili za jesenski termin. Tako bo film na rednem sporedu od 16. oktobra.

Statistike kažejo, da na Slovenskem obisk v kinu v zadnjem času upada...

V multipleksih obisk res pada, se pa krepi art kino mreža, kjer se število gledalcev povečuje. Kinematografi znotraj art kino mreže ponujajo kakovostne filme, tja zahaja zrelejše občinstvo, ki so ga multipleksi s svojo politiko odgnali, saj so se usmerili predvsem k najstniški populaciji, ki gre zvečer od doma, da se zabava.

Obisk v multipleksih seveda upada tudi zato, ker je danes veliko filmov dostopnih preko interneta, poleg tega so cene vstopnic precej visoke. Po drugi strani pa zbuja optimizem dejstvo, da ko kakovosten film pride na televizijo, beleži visoko gledanost. Vse skupaj priča o tem, da še vedno obstaja občinstvo, ki želi, da ga film intelektualno in emocionalno zapelje, da mu ponudi več od zgolj zabave.

Tudi vaš film je narejen za manjše dvorane...

Zapelji me res ni film za velike kinodvorane. Predvajan bo v 12 art kinih po Sloveniji, istočasno pa še v manjših in srednje velikih kinodvoranah v Koloseju.

V Sloveniji se za film namenja vedno manj proračunskih sredstev. Vidite tudi vi rešitev v koprodukcijah?

Koprodukcije so rešitev, a do njih ni enostavno priti. Potrebne so reference, dober producent, predvsem pa dobra zgodba.

Je pa v zadnjih petih letih kljub vsemu slovenski film zabeležil nekaj zanimivih in lepih trenutkov. Priložnost je dobilo več mladih režiserjev, posnetih je bilo kar nekaj prvencev. Upam, da se bo to nadaljevalo, da bo še več režiserjev dobilo priložnost, saj mladi imajo kaj povedati.

Kaj bo vaš naslednji projekt?

Od tedaj, ko sem končal film Zapelji me, sem napisal že tri različne scenarije za celovečerne filme in zadnji se mi je zdel vreden razvijanja. Tako sem čez poletje naredil par verzij, zdaj bom videl, kaj se bo iz tega izcimilo. Pomembno je pisati. Samo tako se lahko ideje razvijajo in izboljšujejo.

In za konec še nekaj besed o vaših kratkih študentskih filmih: posneli ste Srečno pot Nedim in Luknja, ki sta bila prikazana na številnih svetovnih filmskih festivalih in bila tudi večkrat nagrajena...

V času mojega študija na AGRFT je na akademiji, v naši mali učilnici, ki je bila sicer skromna, vladala zelo dobra atmosfera. Živahno smo razpravljali o filmih in imeli veliko praktičnih vaj, ob tem pa ves čas razmišljali, kako narediti nekaj več. V tem vzdušju sta nastala moja kratka filma, moram pa omeniti, da je prva verzija scenarija za film Srečno pot Nedim delo Gorana Vojnovića, a sva jo nato dogradila in prelila v filmsko obliko.