Sovretov nagrajenec Borut Kraševec za STA: Zanimanje za rusko literaturo je veliko, sploh za klasike

Borut Kraševec (1973) prevaja že 15 let. Leta 2004 je prejel nagrado za najboljšega mladega prevajalca za prevod romana Viktorja Pelevina Čapajev in Praznota. Podpisuje se pod približno 30 prevodov, večinoma iz ruščine. Kot so zapisali v obrazložiti Sovretove nagrade, se je uveljavil že z vrsto zahtevnih prevodov vrhunskih ruskih humanističnih teoretikov, kot so Boris Andrejevič Uspenski, Jurij Mihajlovič Lotman in Mihail Bahtin. Prevedel je tudi vrsto umetniških besedil, od klasikov - ponovni prevodi Antona Pavloviča Čehova in Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega - do modernih avtorjev, med katerimi posebej izstopa vrsta del Viktorja Pelevina.

Pred 12 leti - ob izidu antologije sodobne ruske kratke proze Pogovor gluhonemih - ste dejali, da je bilo v 80. in 90. letih v Sloveniji zelo malo zanimanja za rusko prozo ter da je manjkalo tudi prevajalcev, pri čemer ste omenili le "dva zrela prevajalca iz ruščine" - Draga Bajta in Marjana Poljanca. So se razmere v zadnjem desetletju kaj spremenile, kako ocenjujete današnje stanje na področju prevajanja ruske literature?

Takrat sem očitno pozabil omeniti Milana Jesiha in zdaj že pokojnega Toneta Pavčka, ki sta oba naredila veliko vsak na svojem področju - dramatike oziroma poezije. Današnje stanje na področju prevajanja ruske literature je dokaj dobro, čeprav obstaja verjetnost, da se bo iz objektivnih razlogov - kriza, zmanjšanje sredstev - poslabšalo. Če bi ga primerjal s stanjem pri Hrvatih in Srbih, bi takole, na oko, razmer pri sosedih v resnici ne poznam dobro, rekel, da smo v zadnjih letih precej zmanjšali zaostanek za Srbi in povečali razliko s Hrvati.

Zanimanje za rusko literaturo je bilo pri nas v zadnjem obdobju razmeroma veliko, kar velja predvsem za klasiko in manj za sodobno literaturo. Poezije, tako klasične kot sodobne, skoraj sploh ne prevajamo, ampak to je splošen trend, ki ni vezan samo na prevajanje iz ruščine. Trenutno imamo tri generacije prevajalcev, ki so sposobni delati dobre prevode. Poleg že omenjene starejše še srednjo (Lijana Dejak in jaz) in mlajšo (Urša Zabukovec, Jelka Ciglenečki in Neža Zajc). V trenutnih razmerah je to najbrž dovolj.

Nagrajeni ste za prevod Pelevinovega romana Sveta knjiga volkodlaka. Tudi sicer ste prevedli domala vsa njegova dela, ki so na voljo slovenskemu bralcu. V čem je avtorjev čar oziroma s čim vas je njegova govorica očarala?

Pelevinov čar je, da zna biti globok in zabaven hkrati. Piše praviloma duhovne razvojne romane z jasno izrisano zanimivo zgodbo, pri tem pa različne stare (ponavadi budistične) duhovne resnice prikaže na svež, duhovit in pogosto šokanten način, na primer tako, da duhovno vsebino razkriva v banalnem, vulgarnem ali celo nečem, kar velja za antiduhovno.

Tako je tudi v Sveti knjigi volkodlaka. Že sam naslov je sestavljen iz dveh nasprotnih komponent - sveto in volkodlak. Če k temu dodamo, da je glavna junakinja, ki je nosilka in iskalka duhovnega, ne samo volkodlak, ampak tudi prostitutka, dobimo eksplozivno zmes, ki sproža močne komične učinke. Poleg tega ima Pelevin dober občutek za čas, v katerem živi, in je izvrsten satirik in kritik tako ruske kot zahodne družbe.

Poveste kaj o prevajalskih zagatah pričujočega prevoda oziroma tudi drugih del avtorja, ki ima verjetno kot sodoben pisatelj z nenavadno motiviko tudi specifičen jezik in izrazoslovje. Ste si pri prevajanju pomagali tudi s prevodi v druge jezike?

Prevod je bil izjemno zahteven predvsem zaradi besednih iger, ki se pojavljajo na skoraj vsaki strani. Ker nekaterih odlomkov ne bi bilo mogoče prevesti brez večjih posegov, sem se pri prevajanju tu in tam oprl na avtoriziran angleški prevod, v katerem sta prevajalec in avtor nekatere pasuse temeljito predelala ali napisala na novo, nekatere pa sta tudi izpustila ali dodala. Ker je razmerje med ruščino in angleščino na eni strani in ruščino in slovenščino na drugi precej različno, sem marsikaj prevajal popolnoma drugače kot angleški prevajalec, angleški prevod pa mi je rabil predvsem kot orientir, koliko svobode si v prevodu lahko privoščim.

Besedne igre sem prevajal različno: nekatere sem napisal na novo, druge so se prevedle kar same zaradi podobnosti med slovanskimi jeziki ali dvojezičnosti (angleško-ruske besedne igre), veliko tistih najtežjih pa sem rešil s pomočjo medbesedilnih opomb. Te so poseben prevajalski postopek, ki sem ga sam uporabil prvič. Opombe, ki naj bi razložila kaj neprevedljivega, prevajalec ne napiše pod črto ali na koncu knjige, ampak jo čim bolj neopazno vplete v sam tekst. Prevajalec si pri tem, kot se zdi, izposodi avtorjev oziroma pripovedovalčev glas, da se opomba stilistično ne bi razlikovala od preostalega teksta.

Gre za dokaj velik poseg, ki ga je intenzivno mogoče uporabljati samo v določenem tipu tekstov, in sicer tam, kjer je že v tekstu samem veliko pojasnjevanja. In tako je tudi v tem Pelevinovem romanu, v katerem so liki iz različnih kultur, kot so ruska, angleška, tajska, kitajska, ali celo različnih duhovnih in drugih sfer - ljudje, volkodlaki, demoni, bogovi...

Vaša bibliografija v Cobissu šteje okoli 30 prevodov, v glavnem iz ruščine. Ali je po vašem mnenju tudi sodobna ruska literatura nagovarja slovenskega bralca, kot so ga nekoč ruski klasiki? Kako v tem kontekstu razumete že precej 'zlajnan' izraz t.i. slovanske duše?

Kot sem že omenil, ruska klasika ne samo nekoč, ampak tudi danes nagovarja slovenskega bralca, in če bi za merilo vzeli prodajo ali izposojo knjig, bi lahko celo rekli, da ga nagovarja veliko bolj kot sodobna ruska literatura. Sicer pa sta ruska klasika in sodobna ruska literatura tesno povezani in slednje ni mogoče razumeti brez poznavanja klasike. Pelevin je na primer napisal roman T - roman o Levu Tolstoju in njegovih duhovnih iskanjih, ki je sodobnemu bralcu popolnoma nerazumljiv, če ne pozna Tolstojevega ustvarjanja in biografije.

Pojem "slovanske duše" ponavadi uporabljajo rusko-slovenske politične, gospodarske in druge delegacije na slovesnih govorih, ko s kozarčkom v roki iščejo kaj skupnega med nami in Rusi. Je pa res, da je prav za rusko kulturo in mentaliteto nasploh značilna odprtost, mehkoba, čustvenost, ženstvenost, živost barv, tisto, kar je Nikolaj Berdjajev, če se prav spomnim, imenoval "večno babje v ruski duši". In to "večno babjo mehkobo" Slovenci v svoji zapetosti občutimo kot nekaj, kar morda ni čisto naše, a nas gotovo privlači.

Od leta 2001 delujete kot samozaposlen na področju kulture. Kako je po vašem mnenju v Sloveniji urejeno za prevajalce in nasploh "ustvarjalce na svobodi"?

Jaz sem s svojim položajem zadovoljen. Pred leti sem se veliko jezil na papirologijo, ampak tega je zdaj precej manj. O teh stvareh pravzaprav nikoli nisem kaj dosti razmišljal.

V vaši biografiji med drugim piše, da študija primerjalne književnosti in ruščine niste končali. Kakšen pomen pripisujete formalni izobrazbi? Kaj lahko univerzitetni študij prevajalstva - denimo na ljubljanski Filozofski fakulteti - da in česa ne more?

Formalna izobrazba za prevajanje ni potrebna, škodi pa seveda tudi ne. Univerzitetni študij ti da neko osnovno znanje v bolj ali manj sistematizirani obliki in je zato koristen, je pa to seveda samo začetek in malo v primerjavi s tistim, česar se še moraš naučiti, da postaneš dober prevajalec. Te stvari so najbrž precej individualne, ampak zase lahko rečem, da se največ naučim ob praktičnem delu.