Tekačica Helena Žigon: Potrebna je le zmernost

Odkar je izšla knjiga, izdala jo je založba Umco, se je življenje Helene Žigon, kot je v šali povedala za STA, spremenilo v nočno moro. Ves čas zvoni telefon, vsi bi radi intervjuje, a "hvala bogu je v nedeljo maraton, potem bo, upam, nastopil mir in me bodo malo pozabili". Z avtorico knjige Jasmino Kozina Praprotnik se strinjava, da temu ne bo tako, saj je Helena Žigon gospa, ki pusti vtis. Močan stisk roke ob srečanju, odločen korak, za potrebe fotografiranja ji ni odveč, da v "civilni opravi" še malo poteče in takoj za tem poda nekaj misli o športu.

"Nujno se mi je zdelo, da napišem knjigo o Heleni. Ko je sprejela idejo, sem šla na tek. Tekla sem po Tivoliju in razmišljala o formi zgodbe. Nenadoma se mi je utrnilo, da bova knjigo napisali tako, da bova pretekli mali maraton in knjiga bo imela 21 poglavij. V teh 21 km/poglavjih se bo odvilo njeno življenje. Mislila sem, da se bo to zgodilo šele to nedeljo, na ljubljanskem maratonu. Nato sem izvedela za istrski maraton, 13. aprila. Helena mi je enkrat omenila 13. april - to je njen rojstni dan. Vse se je skladalo. To je bilo preveliko naključje, da ga ne bi izkoristili. Do takrat so bili še trije meseci. Bilo je malo napeto, a do aprilskega maratona sva imeli glavnino napisano, potem sva skupaj odtekli polmaraton in poskrbeli za formalni okvir," je avtorica opisala razvoj nastajanja knjige.

Knjiga Bela dama sledi zgodbi, kilometer za kilometrom, Helene Žigon, ki je tekla že kot otrok. Ne zaradi veselja, le zato, ker so vedno "kam pošiljali" in tekaški korak je bil enostavno hitrejši kot navaden, pohoden. Po spletu naključij se je udeležila organiziranega teka v Tivoliju in od takrat ni bila več pri miru. Tek, kolesarjenje, gorništvo, smučanje, organizirano ali v lastni režiji, so pomembno določali njen življenjski slog. O vseh vzponih in padcih je spregovorila v knjigi, literarni biografiji.

Jasmini ta žanr ni tuj. "Najraje berem knjige o resničnih ljudeh, fantazija me ne zanima tako zelo kot resnično življenje, ker je to včasih dosti bolj razburljivo in nepredvidljivo in neverjetno, kot zmore biti naša domišljija. Vedno me najbolj prevzamejo resnični ljudje in njihovo življenje. Helenino je že tako...," je povedala avtorica prvenca.

In kako je bila z zapisanim zadovoljna Žigonova? "Jasmina je vse zelo dobro opisala. Prihajala sem k njej, govorila uro in pol, tako je to šlo. Potem sva samo popravili nekaj stvari, kakšne podatke, ampak načeloma nisem imela pripomb, tako je bilo, kot piše," je v pogovoru za STA dejala Žigonova. Telefon je tudi v času pogovora zvonil, saj je prejemala čestitke za poprejšnji jutranji nastop na nacionalni televiziji. "Veste, tole mi je že zraslo čez glavo, vsi ti mediji in potem klici."

Jasmina meni, "da naj kar zdrži ta tempo" in jo opomni, kako je bilo včasih, ko ženskam skorajda ni bilo dovoljeno teči na dolge razdalje, kaj šele, da bi o tem poročali mediji.

"Joj, saj je res. Najdaljša proga za ženske je bila dva kilometra. In še to se mi je pravzaprav zdelo neumno, da smo šli boljši tekači v Beograd zaradi teh dveh kilometrov. A za to na tako dolgo pot? To mi še danes ne gre v glavo. Ali pa v Radence na deset kilometrov? Tako daleč iz Ljubljane za teh deset kilometrov? Zdaj je res vse drugače," je povedala Žigonova.

Ves čas jo sprašujejo o tekaških ciljih, a Helena Žigon je trdno odločena. "Letos bom, na nedeljskem maratonu, prijavila sem se na deset kilometrov, uradno končala z daljšimi, tekmovalnimi teki. Tekla bom samo še zase, po nekaj kilometrov, samo toliko, da ohranim dobro kondicijo. Vendarle so v igri leta, ki so mi malo v napoto."

V pogovoru smo tudi malo nostalgični. Helena Žigon je delala v podjetju Gradis, kjer so "dali nekaj na šport".

"Šli smo za teden dni na Pohorje, v Kranjsko Goro. V podjetju so imeli veliko razumevanja za šport. Smučarski teki, alpsko smučanje... Povsod sem bila zraven. Po ves teden smo bili na treningih. Imeli smo Gradisove olimpijade. Prišlo je 700 ljudi iz vse Jugoslavije. Z današnje perspektive je to malo, ampak takrat je bila to fascinantna številka. Spomnim se prvega ljubljanskega maratona, ko nas je bilo nekaj čez 400, danes pa kar 27.000!" je povedala Žigonova.

Pomislim, kako je danes. Ko se sindikalnih izletov, sploh ni nujno, da vsebujejo športno dejavnost, udeleži desetina uslužbencev. Jasmina, ki skupaj s tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom vodi Urbane tekače in stavi na družabnost ob športu, o tem razmišlja takole.

"Časi so se zelo spremenili. Verjetno je bila včasih pripadnost podjetju dosti večja. Danes v potrošniški družbi ljudje tudi svoje podjetje razumejo potrošniško. Včasih so bili dosti bolj lojalni podjetju in so vedeli ali upali, da bodo tam dočakali pokoj. In podjetje se je odzivalo temu primerno, delavcem je nekaj vračalo, organiziralo sindikalne izlete, Helena v knjigi recimo opisuje sindikalni izlet v Trst, ko si je kupila manjši spominek..."

Ob tem podatku je čas za smeh. Žigonova si je namreč v Trstu omislila motor.

"Skratka, duh časa se je spremenil. Vse se razume in interpretira kot zgolj začasno, kot nekaj, kar se lahko v hipu spremeni. Ne pozabimo, v večjih podjetjih, v času Jugoslavije, so delovali profesionalni referenti za šport. Od devetdesetih dalje so takšne službe izginile. No, seveda, včasih službe niso trajala do petih, šestih... Ljudje so imeli več časa, ostalo jim je več energije, tudi za športne dejavnosti. In to v sklopu službe," je povedala Jasmina.

Sociolog Mitja Velikonja je zapisal, da je nostalgija "spomin minus bolečina". Knjiga Bela dama se pogosto, ob vsakem pretečenem kilometru, vrača tudi v preteklost, v posamezne etape življenja Helene Žigon, ki nikakor niso bile vedno lahke. Kako sogovornici gledata na preteklost?

Helena Žigon meni, da se skuša spominjati le lepih stvari. "Seveda se spomnim tudi slabih obdobij, trenutkov, a jih ne pogrevam in nikomur nič ne zamerim. Tako enostavno lepše živim." "Veste, v vsem iščem zmernost, v vsem, kar počnem. Tisto pravo mero. Potem vse gre."

"Meni je vsako leto lepše. Opažam, da so najsrečnejši starejši ljudje. Imajo sicer neke omejitve, a so vse svobodnejši in srečen si, ko si v mislih svoboden. Lepo je imeti lepe spomine, še lepše pa se je veseliti prihodnosti. In ne pozabimo - uživajmo trenutek," je dodala Jasmina.

Helena Žigon rada obuja spomine s sodelavci. In komentira sedanjost. Kdaj? "Ko sem šla v pokoj, sem ustanovila tedensko rekreacijo. Vsako sredo hodimo na bližnje hribčke. Včasih sem rekla, da gremo v vsakem vremenu, saj si moral tudi v službo, ne glede na vremenske razmere. No, zdaj ko smo že malo starejši, pa pravimo, da če bo zelo deževalo, potem pa ostanimo doma, a to je res redko. Morajo biti katastrofalne razmere."

Glede na dejstvo, da sta sogovornici privrženi tekaškim prireditvam, se poraja vprašanje - zakaj. Človek lahko teče sam, zakaj, če nisi profesionalen športnik, na skupinski, organiziran tek?

Žigonova poudari, da je vedno in veliko rada tekla sama. "Pozneje me je vedno najbolj zanimalo, kako deluje tek pri veliki množici. Zato sem se leta 1995 podala tudi na maraton v New York, nepozabna izkušnja, kakšna energija!"

Jasmina pa: "Zame je vsak maraton tekaški praznik. Saj tudi če rad tečeš sam, imaš za to na razpolago vse dni v letu. toda ko se vse mesto angažira, da pripravi to veliko prireditev, ko se organizatorji trudijo vse leto, da ustavijo promet, da lahko tečemo po cestah, takrat pa, najmanj kar je, sprejmeš povabilo, se teka udeležiš in skušaš v njem najti čim lepše stvari. Takrat res vlada dobro vzdušje, ko smo tekači povezani."

Seveda ne moremo mimo vse večje komercializacije teka. Kakšne superge, kakšna hrana? Zdi se, da se vmes pozabi na tek. Žigonova je jasna: "Nikoli nisem gledala na znamko superg. Vedno sem šla v trgovino in jih potežkala. To je bilo ključno. Samo da so lahki."

Jasmina takoj v šali doda: "Aha, ti si vedno iskala tekmovalne!". Helena pa: "Res, na opremo nikoli nisem dosti dala. Zame so bile superge za 30 evrov čisto dobre." In Jasmina: "No, samo zdaj imaš fajn superge, nimaš takih za 30 evrov..." Žigonova pomisli in doda, da zadnja leta sploh ne kupuje superg, ker jih, prepoznavna kot je, dobi v dar. Strinjamo se, da so takšne najcenejše.

Do ljubljanskega maratona je manj kot teden dni. Vsi govorijo le še o teku, času, ki so si ga zadali, in prehrani. Tudi tu sta intervjuvanki jasni.

Žigonova pove, "da se s hrano res nikoli ni obremenjevala". "Jem tisto, kar mi paše. Ker je tako: kar ti ne dene dobro, telo tako ali tako zavrne. Res ne vem, zakaj bi ravno zaradi tega, ker bom šla na tek, jedla nekaj čisto drugega."

Jasmina: "Res je veliko pretiravanja z vsemi temi energijskimi geli, ploščicami, posebnimi dodatki. To je zame odklon. Tekač mora, tako kot netekač, jesti zdravo hrano. Najboljše je, da je ta sveža. Sama med tekom nikoli ne jem gelov, kar mi organizator ponudi, to pojem. Rada imam košček banane, zelo všeč so mi rozine. Rada spijem sladko pijačo, ampak najlažje bi preživela z naravnimi rečmi. Ali pa ura - za nekatere je motivacija. Jaz tečem brez nje."

Tudi Žigonova ne gleda na čas, zdaj vse manj. Na roki ima uro, "ko gre ven". In ven bo šla tudi v nedeljo. Samo toliko, da ne ne zamudimo na štart, si obljubimo na koncu.