Suzana Tratnik za STA: Osnovna premisa LGBT festivala je kakovost

Ljubljanski festival gejevskega in lezbičnega filma velja za najstarejši festival tovrstnega filma v Evropi. Kako se je vse skupaj začelo?

Filmski festival je bil v začetku del širšega festivala Magnus pri društvu Škuc, ki je prvič potekal leta 1984. To je bil festival za socializacijo homoseksualnosti, kot se je takrat reklo, ki je poleg predavanj, srečevanj in okroglih miz vrtel tudi filme. Po letu 1986 festivala Magnus ni bilo več predvsem zaradi pritiska okolja na organizatorje, češ da se v Ljubljani organizira kongres homoseksualcev, kar seveda ni bilo res, in da se bo zaradi tega začel širiti aids. Zato so ga odpovedali.

Naslednje leto ni bilo ničesar, leta 1988 pa sva z Natašo Sukič najprej pripravili festival lezbičnega video filma v galeriji Škuc, nakar je istega leta sledil še festival gejevskega filma, ki ga je organiziral Brane Mozetič. Nekaj časa, še pred Ljubljanskim mednarodnim filmskim festivalom (Liffe), je festival gejevskega in lezbičnega filma potekal v Cankarjevem domu. Ko se je začel Liffe, niso bili več zainteresirani za t.i. specializirani festival, mi pa smo menili, da ga je potrebno nadaljevati. Prostore smo velikokrat menjali: kinoteka, Kapelica na Kersnikovi 4, Kinodvor. Zdaj smo že nekaj let v kinoteki.

Zakaj pa je, sociološko gledano, nastal ravno pri nas?

Slovenija je v mnogih pogledih zelo čudna, mi sami smo bili presenečeni, da je to pravzaprav eden najstarejših festivalov. Mislim, da je k temu veliko pripomoglo alternativno gibanje v Ljubljani v 80. letih, da je bilo ozračje takrat primerno, da se nekaj naredi tudi na področju homoseksualne kulture. Verjetno je bilo tudi za nas v 80. letih združevanje zelo pomembno in veliko stvari smo počeli ravno prek kulturnih dogodkov, organiziranja festivalov, filmskih prireditev, izdajanja biltenov. Zdaj malce špekuliram, ampak na Zahodu, govorim predvsem o Evropi, kjer so imeli tudi tovrstne organizacije, je bilo kulturno dogajanje mogoče manj pomembno, ker so že imeli veliko prostorov, kjer so se združevali in srečevali. Pri nas pa se je vse to šele začelo in mislim, da je sama alternativna scena ogromno nudila ravno prek kulturnih dogodkov.

Kako je v začetnih letih potekal nabor filmov? Ste do njih prišli prek prijateljskih navezav, ste se zgledovali pri festivalih v tujini?

Povsem na začetku, v 80. letih, se je vrtelo zelo veliko filmov Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki je bil eden zelo odkritih gejevskih režiserjev. Imeli smo tudi samo enega avtorja, eden takih je bil Rosa von Praunheim, ki smo ga poznali kot priznanega nemškega gejevskega avtorja. Potem pa smo dobivali filme predvsem prek katalogov, imeli smo tudi stike s tujimi festivali. Takrat je bil izbor precej otežen, saj ni bilo tako kot danes, ko za vse filme dobiš ogledne kopije. Dostikrat nismo niti točno vedeli, kaj iščemo, kaj naročamo. Iskali smo pač nove filme, tudi cenovno dostopne.

Danes je to lažje, saj je vse dosegljivo na spletu. Filme si lahko ogledamo prej, se odločimo, damo fokus kakšni državi. Zadnja leta smo izbirali tudi starejše, arhivske filme. Tovrstnih festivalov je na svetu ogromno in če preletiš par katalogov, vidiš, kateri so najbolj znani filmi v nekem letu, ki se vrtijo po večini festivalov. Upoštevamo tudi nagrade: na Berlinalu že vrsto let podeljujejo nagrado teddy za najboljši film z LGBT vsebino. Že vrsto let sodelujemo tudi z določenimi distributerji, ki nam sami ponujajo tovrstne filme.

Kako je bilo skozi leta s podporo financerjev?

Podpora je bila ves čas bolj ali manj enaka. Slovenski filmski sklad oziroma zdaj Slovenski filmski center nam daje približno enako podporo, letos celo malo več. Podprla nas je tudi mestna občina, tu je še naše matično društvo Škuc, ki skrbi za logistiko. Drugače pa skušamo dobiti sredstva z različnih veleposlaništev. Že vrsto let sodelujemo s švicarskim veleposlaništvom in imamo srečo, ker je produkcija LGBT filmov v Švici presenetljivo velika in kvalitetna. Dobivamo tudi podporo nizozemskega, britanskega veleposlaništva... Se pa podporo rešuje sproti.

Kaj pa evropska sredstva?

Nekajkrat smo poskusili na Medii, a neuspešno. Pogoji za festivale so precej strogi, naš pa je premajhen, da bi lahko prosili za veliko podporo. Poleg tega je specializiran. Vedeti je treba tudi, da je tovrstnih festivalov po vsej Evropi zelo veliko.

Če se ozreva na občinstvo. Zdi se, da ga obiskuje veliko mladih, projekcije so včasih tudi razprodane...

To se je precej spremenilo, tudi s tem, kako se spreminjajo časi. Če se spomnimo Fassbinderjevih projekcij konec 80. let, ko so se filmi vrteli še v Komuni, je bila vrsta do Konzorcija. Galerija Škuc je bila vedno polna, čeprav so se predvajali filmi na videokasetah. Zdaj te filmske obsedenosti na tak način ni več, ker je večina filmov dostopnih, ljudje tudi sami sledijo produkciji. Včasih je bil naš festival neko mesto združevanja, zdaj pač ni več edini prostor, kjer se tovrstna populacija srečuje.

V 80. letih je bilo verjetno bolj 'in', da so se ljudje gibali po vseh teh scenah, tudi med geji in lezbijkami, dandanes se je to precej spremenilo. Festival v glavnem obiskujejo geji in lezbijke, mogoče kakšni kritiki. Veliko je tudi nekega vihanja nosu, češ ne bom gledal filmov, ki so namenjeni homoseksualcem, to me ne zanima. Čeprav film je film: isti film bi prišli gledat, če bi bil na Liffu.

Kot ste omenili, se ga pripadniki LGBT skupnosti redno udeležujejo. Bi lahko rekli, da je to dogodek, na katerem morajo biti prisotni?

Veliko jih pride tudi zato, da se družijo. Je pa treba vedeti, da je tako kot pri vsaki populaciji le nekaj odstotkov ljudi, ki se zanimajo za umetnost, imajo radi filme in pridejo zaradi njih, medtem ko se drugi sprašujejo, zakaj bi šli v kino, če lahko gledajo doma. Resda pa imamo tudi izbrano, stalno publiko, ki je zvesta našemu festivalu.

Koliko je festival odprt zunanjim obiskovalcem?

Odprt je seveda vsem, saj gre za kulturno prireditev javnega značaja, tudi organiziran je v javnih prostorih.

In kakšen je odziv?

Odziv je pravzaprav slabši. To niso več 80. leta, ko je bila alternativna scena manj razdeljena oziroma ločena po, denimo, spolni usmerjenosti. Včasih smo tudi presenečeni, ker za določene filme mislimo, da bodo zelo obiskani, a se izkaže nasprotno. Včasih je težko presoditi, kaj točno jih pritegne. Imamo pa tudi projekcije zunaj Ljubljane - v Kopru, Celju, na Ptuju in v Mariboru.

Kako glede na relativno močno produkcijo selekcionirate filme? Imate kakšno rdečo nit, moto, ki zaznamuje program v posamičnem letu?

Izhajamo iz močnejših filmov, ki obstajajo v nekem letu. Tako se je pred leti zgodilo, da je bilo nekaj filmov na temo homoseksualnost in staranje, ki se nam je zdela zanimiva, v zadnjem času je veliko družinskih LGBT filmov. Naše osnovno vodilo je predvajati kakovostne filme, za katerem menimo, da imajo tako estetsko kot sporočilno vrednost. Želimo predvajati filme iz različnih držav in poskušamo najti filme iz držav, ki so slabše predstavljene. Trudimo se, da se ne omejujemo zgolj na eno, denimo ameriško produkcijo, kjer je filmov zelo veliko, še zdaleč pa niso vsi dobri.

Društvo ŠKUC zadnja leta tudi zbira prijave.

Zadnjih sedem, osem let s prijavnico vabimo, da nam pošljejo kratke filme z LGBT temami z vsega sveta, ki jih predvajamo pred dolgometražnimi. Imamo pa zadnjih nekaj let tudi razpis za slovenski kratki film na temo LGBT, ker želimo spodbujati domačo produkcijo na tem področju. Letos smo prejeli pet kratkih filmov. Te filme velikokrat snemajo ljudje, ki niso filmarji, ampak so priučeni ali se ukvarjajo z medijsko produkcijo nasploh. Dobili smo, že prej, veliko zanimivih kratkih filmov z delavnic Luksuz produkcije v Krškem, ki se ukvarja z določenimi, tudi manjšinskimi temami in spodbuja nastajanje družbeno-kritičnih filmov.

Kakšen bo letošnji program?

Začeli bomo s slovenskim kratkim filmom Božja napaka - dokumentarnim portretom Salome, sledil bo venezuelski film Modro in ne toliko rožnato. Imamo tudi dokumentarne filme, denimo švicarski dokumentarni film Krog o gejevski skupini v 50. letih, ki je bila ena prvih v Evropi, ter nekaj mladinskih filmov. Iz lezbične produkcije, ki jo je manj in s katero imamo vsako leto težave, sta celo dva ameriška filma, Primerno vedenje in Kdo se boji Vagine Wolf? Imamo tudi off program v Cafe Kolažu in naših klubih na Metelkovi. Bo pa projekcij letos nekoliko manj, zlasti med tednom bosta namesto nekdanjih treh le dve. Spremenili smo tudi ime festivala, ki ni več Festival gejevskega in lezbičnega filma, ampak bo letos 30. festival LGBT filma.