Igor Teršar za STA: Ljubiteljska kultura bi potrebovala svoj zakon

V novem nacionalnem programu za kulturo 2014-2017 je bila ljubiteljska kultura prepoznana kot javni interes, tudi nova ministrica ji je pripisala velik pomen. Je trenutna ureditev področja ustrezna ali bi po vašem mnenju, tudi zaradi široke razvejanosti, terjalo samostojen zakon?

Letos smo pripravili novo strategijo do leta 2020, zadali smo si, da bo sklad nosilec razvoja, izvajanja in spremljanja nacionalnega programa na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Danes imamo več kot 5000 kulturnih društev in skupin. Samo odraslih sodelujočih v ljubiteljski kulturi je prek 107.000, če k temu prištejem še okrog 40.000 mladih, ki se s tovrstnimi dejavnostmi ukvarjajo v osnovnih in srednjih šolah, je skoraj 150.000 aktivnih udeležencev na vseh ravneh, od folklore, gledališča, likovne, literarne in glasbene dejavnosti, plesa do filma in fotografije. To je izjemno pomemben kapital, saj govorimo o udeležencih iz vseh generacij, od najmlajših do starejših.

Poleg množičnosti moramo na drugi strani poudariti tudi kakovost, če omenim samo zborovstvo, kjer sodimo v sam evropski vrh. To je pokazala tudi analiza, ki je bila narejena v Franciji. Slovenija je bila po kakovosti pevskih zborov, upoštevajoč eno desetletje evropskih in svetovnih tekmovanj, na prvem mestu. Imamo tri velike nagrade Evrope v zborovskem petju; dvakrat jo je osvojil APZ Tone Tomšič, enkrat Vokalna akademija Ljubljana. Tudi druge dejavnosti ne zaostajajo, denimo godbeništvo. Omenil bi še evropsko nagrado za literaturo, ki jo je prejela Nataša Kramberger, ki smo jo odkrili ravno mi. Ravno pretekli konec tedna je v Tolosi v Španiji zmagal naš vokalni ansambel Ingenium.

O potrebi posebnega zakona o ljubiteljski kulturi, v katerem bi področje opredelili, razmišljamo že nekaj let. Trenutno obstaja samo zakon o društvih, ki velja za vsa društva, tudi gasilska, čebelarska, lovska, in menimo, da bi ljubiteljska kultura potrebovala svojega, v katerem bi natančneje opredelili to področje, njegov pomen in tudi težave, ki izhajajo s terena: od društvenih prostorov do plačevanja stroškov. Skratka, z zakonom bi želeli prijazneje urediti razmerja med občinami, državo, javnim skladom, zvezami kulturnih društev.

Ljubiteljska kultura je naš temelj, naše izhodišče. Društveno delovanje, če se spomnimo samo Glasbene matice ali Dramatičnega društva, je v času narodnostnih gibanj v 19. stoletju postavilo zametke za kasnejšo institucionalno kulturo. Vseeno pa nastaja vtis, da do nje, zlasti v večjih mestih, vlada slabšalen odnos. Ali malce pozabljamo na lastno tradicijo?

S tem, ko so iz ljubiteljske kulture izhajale druge kulturne institucije, je izgubljala položaj, še posebej v večjih mestih. Iz društvenega življenja so včasih nastajale občinske knjižnice, tudi zametki glasbenega šolstva so bili v društvenem življenju. In ko so občine dobivale različne kulturne ustanove, galerije, muzeje, kulturne domove, s tem pa tudi določene obveze, je bilo vedno manj sredstev za ljubiteljsko kulturo. Tudi zato bi želeli zakonsko urediti to področje; da država in lokalne skupnosti pokažejo temeljni odnos do te kulture, ki je lahko seveda po eni strani izrazito tradicionalna in vezana na ohranjanje kulturne dediščine, tu imam v mislih predvsem folklorno dejavnost in glasbo, po drugi strani pa sledi sodobnim trendom. Ne smemo pozabiti, da sodijo na področje ljubiteljske kulture tudi sodobni ples, film, gledališče...

V nekaterih okoljih, sploh na periferiji, je društveno delovanje še danes na nek način edini stik s kulturo. Kakšna je torej vloga ljubiteljske kulture v sodobni družbi? In kakšna bi lahko bila njena prihodnost?

Ljubiteljska društvena kultura ima svojo prihodnost, to je pokazal tudi krizni čas. Ljudje se želijo povezovati, medsebojno srečevanje jemljejo kot neko kakovost. Ta socialna komponenta je zelo pomembna, kajti evropska in svetovna družba se je razkrojila, ljudje so uvideli, da ni vse v kapitalu in globalizaciji. Poleg tega je slovenska ljubiteljska kultura kakovostna: za temi 5000 društvi stoji 5000 strokovnjakov - zborovodij, režiserjev, mentorjev, ki v veliki meri izhajajo iz profesionalnih voda.

Z ljubiteljsko kulturo se ukvarjajo tudi posamezniki, ki gredo študirat kakšno od umetniških smeri in se kasneje vrnejo kot mentorji. Tukaj gre za naravni krog, zato sam vedno poudarjam, da ni prepada med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, čeprav vemo, da je slednja kakovostnejša, o tem ni nobenega dvoma. Ampak ta naravni krog je zelo dobro urejen in tukaj vidim prihodnost. Seveda se ljubiteljska kultura tudi spreminja, nastaja vedno več novih smeri, mladi imajo drugačne potrebe po izražanju. Prihodnost gotovo je in izkazalo se je, da je civilna družba tisto pravo okolje, na katerem lahko gradijo tudi države.

Sklad je letos prvič izvedel teden ljubiteljske kulture. Kako se je obnesel? Ga nameravate nadaljevati?

Teden ljubiteljske kulture smo povzeli po vzoru nekaterih evropskih držav, ki imajo dan ljubiteljske kulture. Za teden smo se odločili, da populariziramo to dejavnost. Letos smo jo povezali še z ekologijo - zasajanjem avtohtonih dreves po občinah, nekakšnim zametkom javnih parkov. Na drugi strani pa smo v tednu, ki je potekal pod geslom Naj se vidi, da ustvarjamo, pozivali ne samo društveno kulturo, ampak tudi ljudi, ki ustvarjajo doma ali se ukvarjajo z zbirateljstvom, da se pokažejo. Skratka, gre za širšo animacijo ljudi. Prihodnje leto bo teden ljubiteljske kulture v maju. Priprave že tečejo.

Lansko jesen je zaživel tudi nov kulturni center Kult3000 za povezovanje z drugimi kulturnimi producenti. Kakšen je izplen po enem letu?

Na skladu se veliko posvečamo povezovanju z drugimi institucijami in ker Metelkova postaja novo kulturno središče Ljubljane, smo dobili svojo stavbo za mreženje med institucijami. Smo tudi skrbniki nove ploščadi med muzeji, na kateri smo pripravili že precej prireditev. V samem Kultu3000 pa smo gostili nekaj institucij, tudi take, ki presegajo področje ljubiteljske kulture. Prostor tako dobiva povezovalno vlogo, ki smo si jo želeli.

Ob spomladanskem nastopu novega mandata ste napovedali, da bo sklad do leta 2018 postal osrednji skrbnik na področju slovenske kulturne ustvarjalnosti. Na kakšen način?

Da bo postal osrednji skrbnik kulturne ustvarjalnosti na različnih področjih, smo si zadali tudi v omenjeni viziji do leta 2020. Naj povem, da sklad sam pripravi letno 2500 prireditev na državni, lokalni ali regionalni ravni in je predvsem po manjših krajih posrednik poklicne kulture; v velikih območnih izpostavah imamo abonmaje s poklicnimi gledališči. Tudi na področju kulturne vzgoje smo napravili velik korak. Že enajst let poteka projekt Kulturna šola leta, v katerega je vključenih skoraj 300 osnovnih šol. Želimo pa si, da bi vse osnovne šole v Sloveniji postale kulturne šole, saj se v vseh ukvarjajo s kulturo, s tem projektom pa jih spodbujamo, da ji dajo še več prostora. V širši povezovalni vlogi pa želimo biti vezni člen z drugimi institucijami. Če sem prej govoril o Kultu3000, kjer lahko mrežimo prostorsko, želimo biti tudi povezovalec med drugimi kulturnimi institucijami na podlagi izbranih skupnih projektov.

Kaj pa ste imeli v mislih z vzpostavitvijo študijskega centra za vsa področja kulturnih dejavnosti? Katere vrzeli naj bi zapolnil?

Predvsem na področju izobraževanja ima sklad velike načrte. Študijski center, ki je tudi v nacionalnem programu za kulturo, ustanavljamo že v naslednjem letu. V njem bomo na sistematičen način kakovostno izvajali tiste programe, ki jih ni niti v šolskem niti univerzitetnem sistemu.

Ena vaših prioritet bo tudi večletno financiranje na lokalni in državni ravni. Ste lahko natančnejši? Mislite, da vam to ob siceršnjem upadanju sredstev za kulturo lahko uspe?

Nedvomno nam bo to uspelo, predvsem na lokalni ravni se že kažejo prvi odzivi. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo omogoča tudi večletno financiranje in zakaj tega ne bi imela kulturna društva, tista, ki so stabilna. Občine bi lahko z njimi sklenile pogodbo, bilo bi manj administracije za obe strani. Na državni ravni je to malce težje zaradi različnih proračunov, menjav vlad. Nekatere druge države kulturi bolj zaupajo, večletne pogodbe imajo celo institucije. V Sloveniji bi lahko bilo podobno, seveda ob stabilnem proračunu. Prvi poskus v tej smeri bo današnji sestanek (pogovor je potekal v torek, op.a.), s katerim želimo za kakovostne ljubiteljske skupine, govorim o petih do desetih skupinah, kot sta APZ Tone Tomšič in AFS France Marolt, doseči večletni razpis na skladu.

Se sklad lahko poteguje za evropska sredstva?

Za kakšne večje projekte na področju ljubiteljske kulture še nismo bili uspešni, ker Evropa ne podpira dogodkov, ampak različne programe in mednarodne mreže. Imamo nekaj načrtov, vendar je težko, ker smo državna institucija, podaljšek ministrstva, prednost pa imajo civilna družba in nevladne organizacije. Vseeno pa smo vsako leto uspešni z enim ali dvema projektoma. Na področju vokalne glasbe smo ravno ta teden oddali projekt za mladinske zbore skupaj s še šestimi drugimi državami.