Vita Mavrič za STA: Slovenski šanson je v dobri kondiciji, a brez prihodnosti

Bi lahko podali splošno oceno, v kakšni kondiciji je trenutno slovenski šanson?

Slovenski šanson je pravzaprav v dobri kondiciji, prav tako so v dobri kondiciji njegovi avtorji in izvajalci. V slabi kondiciji je percepcija kvalitetne uglasbene poezije. Da ne bo pomote: večer La vie en rose je nekaj, na kar sem upravičeno ponosna. Po desetletju in pol boja z mlini na veter vsaj enkrat na leto prinaša zelo poetično zmago, ampak od zlatih časov Edith Piaf in Jacquesa Brela, ko je bil šanson mainstream z milijonskimi nakladami plošč, ki so jih pokupili že v predprodaji, smo seveda oddaljeni svetlobna leta. Glasbeni okus pa je že nekaj drugega. Je v takšni kondiciji kot družba v celoti. Še povprečen mainstream izginja. Približno tako kot srednji razred. Zato je festival La vie en rose nekakšen osamljen otok, na katerem enkrat na leto uživamo v družbi somišljenikov v nabito polni Gallusovi dvorani. Je nagrada za mojo vero v intelekt občinstva. In seveda tudi glavna motivacija.

Kako je v zadnjih letih "napredoval"? Se je otresel svoje pretežne navezanosti na francoske vzorce, kot je bilo zanj značilno v začetku, ali še vedno prevladuje njihovo posnemanje? Eden takih, ki krši "pravilo", je, domnevam, Iztok Mlakar, ki se ozira na "italijansko stran"...

Kot enega glavnih dosežkov s festivalom La vie en rose si štejem ravno to, da smo uspeli razbliniti stereotip in stigmo o šansonu in francoščini. V vseh teh letih sem na večeru La vie en rose razvijala koncept reinterpretacije starih mojstrov, kot tudi odpirala vrata vsem tistim sodobnim, mladim in novim interpretom, ki se znajo kvalitetno in zanimivo izražati, ne glede na žanrsko obliko. Gostili smo vse od kantavtorjev, jazzerjev do raperjev, itd. Skratka, na stežaj smo odpirali vrata uglasbeni poeziji na izviren, kvaliteten ter sodoben način in tako ustvarili pogoje, v katerih Iztoku Mlakarju sploh ni bilo potrebno stopati na "drugo stran", ker je vedno na svoji in s tem na naši strani. No, temu lahko rečemo napredek!

V primerjavi s šansoni iz drugih držav - kaj bi lahko opredelili kot slovensko posebnost, drugačnost?

Morda je ravno ta raznolikost največja drugačnost slovenskega šansona. A ko na La vie en rose gostujejo tujci, se le-ti izvrstno vklapljajo v siceršnji repertoar slovenskih izvajalcev. Se pravi, da tudi tako zelo različni nismo, samo bolj odprti. To pa je dokaz, da se je festival profiliral tako, da nobena podzvrst šansona ne deluje kot tujek. Smo univerzalni prejemniki vseh glasbenih informacij in na ta način najbogatejši.

Če se pomudiva pri besedilu: koliko so ta v zadnjih letih angažirana, satirična, v kolikšni meri postavljajo zrcalo družbi in s tem nadaljujejo tradicijo Franeta Milčinskega - Ježka?

Tako posamezni interpreti kot tudi jaz smo nadaljevali Ježkovo tradicijo na vseh področjih, ob šansonu seveda tudi s satiro. Nekaj časa je bila ta na festivalu La vie en rose še posebej poudarjena, a sčasoma sta me obseg in globina povampirjene stvarnosti nekoliko odmaknila od nastavljanja zrcala današnji družbi. Zdi se, da je smiselno in učinkovito samo še takrat, kadar ga nastavljata policija in tožilstvo, medtem ko se poezija umika v nekoliko bolj intimne sfere. A tudi tiha lirika je svojevrsten protest, le na bolj subtilen način.

Bi zanimanje slovenskih skladateljev za šanson lahko bilo večje?

Večje bi lahko bilo predvsem zanimanje slovenskih skladateljev za popularno glasbo. Kot sem že rekla, slovenski šanson je v dobri kondiciji, k napredku mu lahko, paradoksalno, pomaga samo kvalitetnejši mainstream. Predstavljajte si, da bi bila slovenska popularna glasba naenkrat na ravni zlatih let slovenske popevke. A ne bi bila to najboljša možna novica za šanson?

Ali v slovenski literaturi obstaja še kakšen avtor, čigar poezija bi lahko zaživela v obliki šansona?

Seveda! Ni omejitev! Res, da so nekatere pesmi že same po sebi primernejše za uglasbitev, ampak to je relativno. Najpomembnejše je to, da šansonjer oziroma interpret pesem začuti. Potem se glasba piše sama...

Z novim letom napovedujete zaprtje Cafe teatra, v katerem je šanson domoval. Kje bo zdaj njegov domicil? Bo dobil kakšno drugo mesto? Kaj se bo zgodilo z mednarodnim festivalom, ki ste ga organizirali 15 let?

Odgovor je v bistvu zelo preprost. Moja naloga je izpolnjena, misija končana. S festivalom La vie en rose sem nadaljevala tisto, kar je skladatelj Bojan Adamič začel v 80. letih v Rogaški Slatini. To željo mi je osebno položil na dušo. Festival sem obnovila, mu vtkala dušo, obraz in ime. V 15 letih festivala sem dosegla, da se je šanson na Slovenskem žanrsko profiliral, publika ga je vzela za svojega, ne enačimo ga več s Francozi. Z njim sem tlakovala pot mnogim mladim, še neznanim interpretom, prav tako tudi radijskemu šansonu, ki je nastal ravno na podlagi mojega predloga takratni urednici Ivanki Mulec Ploj.

Sočasno z La vie en rose smo s Cafe teatrom prvih nekaj let podpirali in idejno oblikovali tudi ta radijski večer, ki je kasneje nadaljeval samostojno pot. A ko se glasbeni zvrsti resno prisluhne zgolj enkrat na leto, ji ne moreta omogočiti prihodnosti ne radijski festival in ne La vie en rose. Prvi program Radia Slovenija si sicer prizadeva za njegovo ohranitev tudi v okviru programa. A vse to je mnogo premalo za njegov razvoj. Naštejte mi imena zmagovalcev radijskega šansona vsaj zadnjih pet let. Ste jih kdaj še kje zasledili? Poznate njihova imena, njihova dela? Najbrž ne. In kdo bi moral za to poskrbeti? RTV hiša, ki naj bi skrbela za kulturno identiteto in njeno kontinuiteto. A temu že dolgo ni več tako.

V aritmetični sredini te dileme je nastal pravi kulturni vakuum. Zato šanson kot zvrst v Sloveniji nima trajne prihodnosti. Za Cafe teater velja nekaj podobnega. Če se v vseh teh letih, kljub vsemu, kar smo ustvarili, v Ljubljani ni našel niti en kabaretnemu teatru primeren prostor, potem je bolje, da se po 20 letih častno umaknemo. Naš arhiv je shranjen v Narodni in univerzitetni knjižnici, zapisali smo se v zgodovino, poslavljamo se športno. Na vrhuncu. Dvajset let je dolga doba. Cafe teater je medtem odrasel, izpolnil svojo ero, cilj in namen. La vie en rose pa se bo trajno poslovil 9. junija 2015. Kot vedno v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.