Maja Haderlap: Jezik sem si morala prisvojiti

Svoje koroščine se v Ljubljani še posebej zaveda. A se je ne sramuje, saj daje posebno barvo slovenskemu kulturnemu prostoru.

Med odraščanjem v slovenski knjižni jezik je bila, kot je povedala, njena jezikovna izkušnja, da živi z občutkom pomanjkanja. Rasla je v prostoru, kjer so zgodbe pripovedovali moški. Pripovedovanje zgodb med ženskami je bilo vezano na intimni prostor.

Slovenščina je bila in je na Koroškem še vedno jezik, ki ni upoštevan. Zato je rasla z občutkom, da je jezik njenih staršev povezan s težavami. Če ga govoriš, zasedeš mesto na robu družbe.

Doma so govorili slovensko narečje in prvih šest let svojega otroštva je odraščala z njim. Njen emocionalni jezik je slovenščina. Zanjo se je, kot je dejala, odločila iz političnih in emocionalnih razlogov. Nemščina pa je del njenega vsakdana, zanjo se ne odloča. Je pa imela ob obeh jezikih občutek, da si ju mora prisvojiti, da prihaja od zunaj.

O liku babice v romanu Angel pozabe, v katerem je ubesedila spomine svoje babice in očeta na čas 2. svetovne vojne in nacizma, ki je globoko zarezal v družbeno tkivo Slovencev na Koroškem, je povedala, da ga je gradila skozi pisanje, si na tak način priklicovala babico v spomin. Skozi jezik je dobil obliko, spomin je zaživel skozi pisanje, skozenj si je babico poustvarjala in jasnila njen lik.

Kot otrok je imela občutek, da mora hitro dorasti in prevzeti odgovornost za ljudi, s katerimi živi. Vendar pa, kot je dejala, v vsakem od nas do konca življenja živi otrok. Ko je pisala roman, je tega otroka pošiljala nazaj v preteklost, zato ima ta otrok ima v tekstu določeno funkcijo.

V 80. letih je Haderlapova izdala svojo drugo pesniško zbirko Bajalice. Tistega časa se spominja kot zanimivega. Kot je dejala, je odraščala v Avstriji s koroško tematiko in v tesnobnih razmerah in se ni imela za del širšega dogajanja v Avstriji. Z zanimanjem je spremljala razpadanje Jugoslavije. Je pa ob tem, kot je dejala, tedaj čutila negotovost, saj si ni mogla predstavljati sebe v slovenskem prostoru, niti si ni mogla najti prostora v Avstriji.

Osamosvojitev Slovenije je bil čas, ko je nastopila službo dramaturginje v Mestnem gledališču v Celovcu. Tisto je bil, kot je dejala, njen vsakdan. Na drugi strani je bila vesela slovenske samostojnosti. Nato pa je sledila spremembi statusa pisateljev. Ti so pri osamosvajanju Slovenije bili v prvih vrstah, nato pa se je njihova vloga spremenila. Niso bili več državotvorni in tudi literatura ni bila več državotvorna. Znašli so se ob robu, je dejala Haderlapova, ki meni, da je tudi sedanji položaj pisateljev v Sloveniji precej problematičen.

Situacija pa ni problematična le v Slovenji, meni Haderlapova. Živimo namreč v času, ki terja veliko pomembnih odločitev in vse evropske države bi morale razmisliti o lastnih kulturnih tradicijah in jeziku.