Režiserka Jasmila Žbanić za STA: V BiH se ne zavedamo, kaj je državljanska dolžnost

Jasmila Žbanić (1974) je zaslovela s prvencem Grbavica o povojnih travmah v BiH, natančneje zamolčanih množičnih posilstvih. Z Grbavico je leta 2006 zmagala na Berlinalu. Tudi njena naslednja filma Na putu (2010) in Za one koje ne mogu da govore (2013) tematizirata zdajšnjo BiH. S filmom Otok ljubezni (2014) o zakonskem paru iz Sarajeva, Bošnjaku in visoko noseči Francozinji, ki se poda na oddih v turistični hotelski raj, je želela zabavati občinstvo, želela je posneti zabaven film.

Če ne začneva z zadnjim filmom, ampak malo širše. Ste se v nekem trenutku naveličali, da vas občinstvo in filmska, sploh zahodna industrija, identificirata z vojno in njenimi posledicami?

Nekaj je, kaj občutim kot avtorica, in drugo, kaj pričakuje zahodno tržišče. Ker živim v Sarajevu, čutim potrebo, da govorim o tem, kaj se tam dogaja po vojni. To je nekaj, kar me boli in to obravnavam, ne glede na to, ali je komu všeč ali ne. Nikoli nisem vedela, ali bo katerikoli film, ki sem ga posnela, imel svoje občinstvo. Želela sem vzpodbuditi dialog, v prvi vrsti doma, potem pa še drugod. Res pa je, da če sodiš v manj prepoznavno skupnost, pa sploh ne govorim samo o bivši Jugoslaviji, se avtomatično pričakuje, da boš govoril točno o določenih temah. Recimo, ko je mehiški režiser Alfonso Cuaron posnel film o ljubezni, so mu ogorčeno očitali, zakaj raje ne govori o perečih socialnih temah v Mehiki.

Od Balkana se pričakuje, kot je povedal že Slavoj Žižek, da je divji, da je nezavedno Evrope. Če pristanemo na to, če to posvojimo, potem je vse v skladu s pričakovanji, občinstvo je pomirjeno. Hkrati morate vedeti, da je Zahodu, vsaj za BiH lahko to rečem z veliko gotovostjo, povsem vseeno. Ne zanima ga več vojna, še malo manj trenutna situacija.

Tudi prebivalci BiH, kot ste že večkrat poudarili, zelo pogosto le še rečejo, pozabimo preteklost, pojdimo naprej.

Da, v zdajšnjem izobraževalnem sistemu se vojni ne namenja pozornosti. Na delu je med drugim pritisk mednarodne skupnosti, torej da se o preteklosti ne govori, da ne bi prišlo do konfliktov. Kar je seveda popolna bedarija. Otroci prejemajo zgolj delne informacije in čustveno obarvane medijske zgodbe. Najpogosteje slišim stavek: ko bodo otroci odrasli, si bodo že sestavili zgodbo.

Moj predzadnji film Za one koje ne mogu da govore, ki tematizira zločine v Višegradu, je imel v Sarajevu res zelo, zelo malo gledalcev. Ko sem srečala prijatelje in jih vprašala, če so gledali film, no, celo oni so mi rekli, da ne morejo tega več gledati ne poslušati. Da je preveč zamorjeno, da je treba iti naprej.

Že, ampak kam naprej?

Saj to! V BiH toliko stvari ne deluje prav zaradi vojne, temu se ne da, pa če si še tako želiš, izogniti. Tovarne ne delajo, ker so podrte ali pa so jih vojni dobičkarji privatizirali. Se ne bi vprašali o izvoru trenutne situacije, o socialnih problemih? Vse hočejo pomesti pod preprogo, še posebej v Republiki srbski, kjer vlada največje zanikanje preteklosti.

Če vas prekinem, Grbavice tam sploh niso predvajali, ne?

Ne. No, celo Otoka ljubezni ne (smeh). Pravzaprav tam ne želijo predvajati nobenega mojega filma. Mladim ljudem v Republiki srbski sem predlagala, da bi imeli projekcijo vsaj v nekem stanovanju. Potem se lahko pogovarjamo in odkrijemo, v čem se ne strinjamo. Nisem uspela, enostavno jih je strah. Nekaj je politični pritisk, nekaj pa je že vzgoja, da morajo biti poslušni in podrejeni sistemu, ne le v Republiki srbski, to velja za celo BiH.

Februarski protesti so bili za vas torej dobra novica?

Takrat sem bila v Berlinu, ravno sem končevala Otok ljubezni, toda nemudoma sem javno izrazila vso podporo protestom. Mislim, da je to daleč najboljša stvar, ki se je zgodila v BiH. Idiotsko nacionalistično zgodbo so zamenjala prava vprašanja glede socialne problematike. Ljudje so se začeli spraševati prave stvari: zakaj so politiki, vseh treh nacij, polni denarja in zakaj so ljudje, vseh treh nacij, reveži. To je bil nadnacionalno gibanje, ki se je končno zoperstavilo avtoriteti.

Toda proteste je podprlo res zelo malo javnih osebnosti. Strah za eksistenco?

Mislim, jebote, bojijo se za eksistenco, jaz je pa nimam? Jaz pa nimam družine, otroka? V BiH se ljudje še vedno ne zavedajo, kaj pomeni biti državljan. Vedno smo bili člani klanov, družin, pa pod Osmanskim cesarstvom, pod Avstro-Ogrsko ... Ne zavedamo se, da je državljanska dolžnost, da poveš, da se z nečem ne strinjaš, da je državljanska dolžnost, da nekaj zahtevaš. Tokrat, na protestih, je bilo prvič, da se je to zgodilo.

Med protesti smo lahko tudi zelo dobro videli, da ne obstaja neodvisno novinarstvo. Vsi mediji v BiH so proteste prikazali na popačen način, nihče jih ni podpiral. Zelo dobro se je vedelo, katera stranka podpira kateri medij. Vsi so ponavljali, da so na delu vandali.

Če se ustaviva še pri Otoku ljubezni. Hoteli ste posneti vesel, zabaven film?

Hotela sem posneti film, ki bi bil mešanica žanrov, s tem se se želela igrati. Z dramo, muzikalom, komedijo, romantično komedijo. Ko sem film označila za komedijo, sem hotela le opozoriti - hej, to ni vojna drama. In da, občinstvu sem hotela posredovati veselje ter povedati zgodbo o družini. Kaj je družina, kje je meja? Sta to dva človeka in otrok? Je širša?

Kako so film sprejeli doma, v BiH?

Pred premiero sem bila precej nervozna, ker nisem vedela, kako bodo gledalci sprejeli dejstvo, da sta dve ženski zaljubljeni, ker je to v BiH, vsaj kar zadeva najširše občinstvo, še vedno tabu. Toda odzivi so odlični. Ljudje so se noro zabavali, na Sarajevskem filmskem festivalu je bilo čudovito vzdušje.

Vam niso očitali klišejev?

Klišejev? Ne. Zelo smo se trudili, da bi jih presegli.

Tudi z zakonskim parom, Sarajevčanom in Francozinjo?

V šoli se učimo o treh nacijah in o manjšinah, recimo Romih. Moja hčerka, ki je stara 14 let, se je torej učila o manjšinah in je bila zmedena. Zanjo so manjšine v BiH Angleži, Američani, Francozi, ki so v Sarajevu med drugim zaradi številnih mednarodnih organizacij. Oni so del našega mesta. To so naši prijatelji, ki živijo v Sarajevu, z njimi se srečuje in razume, da so v manjšini. Premišljevala sem, kako zelo smo se spremenili, kako se spreminjajo razmere, izobraževalni sistem pa je še vedno zelo zataknjen nekje v preteklosti. Polovica mojih prijateljev je v mešanem zakonu. Kaj je mešan zakon? Med muslimanko in Srbom? Lepo vas prosim! Mešani zakon danes pomeni zvezo, kaj pa vem, med Američanom in Bošnjakinjo, med Hrvatico in Kitajcem. To je današnja realnost, ki pa še ni prišla v knjige, filme. V Otoku ljubezni me je med drugim zanimal ta aspekt BiH, ti novi fenomeni, o katerih se sploh ne govori.

Že dolgo časa pa se govori, da s hrvaško pisateljico Ivano Simić Bodrožić pripravljata scenarij po njenem romanu Hotel Zagorje?

Ko sem prebrala to knjigo, sem si takoj zaželela, da bi film nastal z mojo producentsko hišo. Scenarij sva napisali, nisem pa prepričana, da bi rada prevzela režijo. Kar zadeva moj razvoj, je preblizu, ne vsebinsko, seveda, Grbavici, s katero, se mi zdi, sem odrasla. Vedno hočem delati film, za katerega ne vem, če sem mu kos. Hotel Zagorje bi se mi zdel preveč zanesljiv projekt. Ko delam, hočem, da sem na robu, da ves čas obstaja možnost, da padem.