Rolf de Heer za STA: Najpomembneje je uživati v procesu ustvarjanja filma

De Heerova filmografija je zelo raznolika. Njegov predzadnji film The King is Dead (Kralj je mrtev, 2012) spremlja bizarne zadeve, ki se dogajajo na osameli kmetiji. Kot je povedal, je imel na svoji filmski poti veliko srečo. Ugotovil je, da lahko ustvariš veliki film, zanj bil to Dingo (1991), v katerem je zaigral Miles Davies, ki pa doživi poraz, ali pa napraviš mali film, kot je Bad Boy Bubby (1993) in takorekoč čez noč postaneš zvezda filmskega festivala A-kategorije.

"Najpomembneje je, da uživaš v procesu ustvarjanja filma. Vselej razmišljam o ustvarjalnem procesu. O tem, kako pomembno je, da si prijazen in dober do ljudi, s katerimi delaš." Glede raznolikosti svojih del, pa je dejal: "Ni me zanimalo eksperimentiranje. Vselej sem se spraševal, zakaj nek film nastane, čemu je namenjen, kaj nam pove njegova zgodba. Vsak film je velik izziv. In lotiti se ga moraš na svež način, kot režiser se ne smeš ponavljati. Potem to postane težaško delo, ki te ne zadovolji. In sam tega ne želim."

De Heer se je filmom o Aboriginih posvetil bolj po naključju, sama tematika ga od začetka ni zanimala. Producent mu je naročil, naj napiše scenarij za film, ki se bo dogajal na obali Queenslanda, kjer so doma staroselci. Tako je odpotoval tja in med raziskovanjem naletel na delček zgodovine svoje dežele, o kateri jih niso učili: "To je bila čisto drugačna, veliko bolj mračna in krvava zgodovina, kot sem jo poznal. Kot človek sem postal zelo jezen." Vrnil se je in napisal scenarij, ki je na koncu obležal v predalu za desetletje, dokler ga niso poklicali organizatorji festivala umetnosti iz Adelaidea.

Tako je nastal film The Tracker (Sledilec) iz leta 2002, ki je bil sprva mišljen kot "bela zgodba", a se je nato prevesil tudi v film o staroselcih. Zato De Heer v šali pove, da v bistvu ni posnel treh filmov o Aboriginih, ampak le dva in pol. Kot celovita filma na to temo šteje Ten Canoes (Deset kanujev, 2006), ki ga je posnel v deželi Aboriginov v njihovem jeziku, ter Čarlijevo deželo.

V vseh nastopa igralec David Gulpilil, ki v Avstraliji velja za najbolj znanega aboriginskega igralca. De Heer ga je prvič zasedel za film The Tracker: "Bil sem šokiran, saj nisem vedel, kako naj ga režiram. Komajda sem ga razumel in kulturno nisva imela absolutno nič skupnega. Nisem razumel njegove telesne govorice, prav tako ne, o čem razmišlja v določenem trenutku."

Po zaključku tistega srečanja ga je Gulpilil povabil na obisk k svoji aboriginski skupnosti v Ramingining in De Heer je povabilo sprejel, saj se je zavedal, da bosta sicer težko sodelovala: "Tam sem bil teden dni. To je bila najbolj tuja država, v kateri sem se doslej znašel. In bil sem v številnih državah."

Do filma The Tracker je Gulpilil, ki je svet filma vstopil pri 16. letih, zaigral v okoli 30 filmih, po večini v stranskih vlogah. Med drugim v filmu Krokodil Dundee (1986) režiserja Petra Faimana. De Heer je bil prvi, ki mu je ponudil priložnost, da se izkaže kot glavni igralec, kar se je obrestovalo, saj je za to vlogo prejel številne nagrade.

Gulpilila so, podobno kot njegov lik v Čarlijevi deželi, pritegnile razvade, ki so jih kolonizatorji zasejali med staroselce - tobak in alkohol. Po tem, ko se je zaradi težav s svojo skupnostjo odselil v Darwin, je bil alkohol zanj še posebej poguben. Igralec je bil čisto na dnu in je velikokrat dejal, da bi se najraje "do smrti napil". Nazadnje je prišel v navskrižje z zakonom in za devet mesecev pristal v ječi, kjer se staroselcem slabo piše.

De Heer je za to slišal in pomislil - "on je nacionalni zaklad in sedaj je v ječi". Odločil se je, da ga obišče v zaporu. Po tridnevnem obisku je De Heer Gulpilila vprašal: "Kaj bi rad počel, ko prideš ven?" Gulpilil pa mu je odgovoril: "Rad bi posnel film. S teboj!" Tako je tesna vez, ki se je poleg poslovne spletla med igralcem in režiserjem, rešila Gulpililovo življenje. Film Čarlijeva dežela mu je namreč omogočil zaslužek, s katerim si je lahko po prihodu iz ječe ustvaril normalno življenje.

Toda Aboriginom denar ne pomeni nič?! "To pa ne drži! Skupnost v Raminginingu je bila vseskozi na lovu za denar. Ker so ga potrebovali za nakup cigaret, alkohola. Težava je v tem, da denar v njihovi kulturi ne deluje. Aborigini živijo v manjših skupnostih 25 do 40 ljudi. Znotraj te skupnosti pa si delijo čisto vse. V kolikor je trgovina zaprta, oni pa si želijo cigarete, bodo za eno samo odšteli tudi 50 dolarjev. V njihovem jeziku štejejo takole - eden, dva, več. Lahko razumejo pomen enega in dveh dolarjev, vse kar je več, pa je zanje praktično enako," je pojasnil De Heer.

Čarlijeva dežela ni Gulpililov avtobiografski film, je poudaril. Kar ga dela zanimivega, je, da prinaša vpogled v razmišljanje staroselcev, od znotraj, hkrati pa sooča belo in Aboriginsko avstralsko populacijo. Gulpilil je v vlogi izjemen in pristen. V Cannesu je zanjo prejel tako imenovano "un certain regard" za najboljšega igralca.

Na vprašanje STA, zakaj je po njegovem prepričanju Gulpilil tako dober igralec, pa je De Heer odgovoril: "Videl sem ga v več filmih in zdel se mi je res izjemen, zato sem ga povabil k sodelovanju pri filmu The Tracker. Verjamem, da je genij. Kot igralec je namreč izjemno instinktiven, hkrati pa se zadeve loti tudi zelo analitično. V mladosti je plesal, tako da je vajen nastopanja. Hkrati tudi slika. Je umetnik po duši, ki je bil pravi čas angažiran v projekte in se je hitro učil od soigralcev."

Glede na to, da so staroselci pomemben del zgodovine države, bi pričakovali, da je filmov o Aboriginih na stotine. A ni tako. De Heer jih je naštel okoli deset.

"No seveda jih je več, če pomislimo na filme, v katerih se Aborigini pojavljajo, a to niso filmi o njih. Dobrih filmov o Aboriginih je zelo malo. Veliko je tudi ponesrečenih primerov. Na primer Fred Schepisi je posnel izjemen film z naslovom The Chant of Jimmie Blacksmith (Pesem Jimmieja Blacksmitha, 1978), ki so ga pozdravili kritiki po vsemu svetu, ni pa doživel uspeha v kinodvoranah. Tako so distributerji pomislili, da filmi o Aboriginih ne prinašajo zaslužka. Nato so minila leta do nastanka drugega tovrstnega filma Blackfellas (1993), ki ga je režiral James Ricketson. Nekaj je tudi filmov, ki jih podpisujejo aboriginski režiserji."