Bela Tarr za STA: Dojemanje sveta me je izzivalo k iskanju vse čistejšega filmskega jezika

V dvorani kinoteke so na Liffu v sklopu retrospektive Veliko platno predvajali vaš kultni film Satantango. Dvorana je bila skorajda razprodana, kljub temu, da film traja več kot sedem ur. Je bil roman Satantango Laszla Krasznahorkaija, po katerem je film nastal, tako zelo navdihujoč, da ste se podali v epsko dolžino?

Roman Satantango sem prebral leta 1984 in se vanj zaljubil. Menim, da je to eden najpomembnejših madžarskih romanov. Enostavno me je premaknil.

Proces ustvarjanja tega filma je bil dolg...

Da. To ni bil enostaven projekt. Na začetku smo izgubili skorajda deset let, da smo uredili vse potrebno za začetek snemanja, delali pa smo ga štiri leta. Od tega smo se dve leti pripravljali, dve leti pa snemali. Za potrebe snemanja smo naročili 100.000 metrov filmskega traku.

Letošnji Liffe zaznamuje retrospektiva Veliko platno. Sami ste dejali, da ste filme delali za veliko platno, hkrati ste velik ljubitelj snemanja na 35-milimetrski filmski trak. Zakaj ste vztrajali pri klasiki in niste prešli na digitalne tehnologije?

Filmski trak je celuloid, to ima svoj čar. Gre za višjo kakovost slike, za drugačen način snemanja. Digitalna tehnologija je sicer lahko podlaga za novo filmsko govorico, a jo, kot vidim, filmarji izkoriščajo zgolj zato, da filmski trak nadomestijo z neke vrste ponaredkom. Naj vam preprosto pojasnim, v čem vidim razliko. Usedeš se za polno obloženo mizo, z odlično, doma pripravljeno hrano, nato pa skočiš po hamburger v McDonald's.

V vaših filmih so v ospredju zgodbe malih ljudi. Posameznik na družbo z leti gleda drugače. Snemati ste začeli pri 22. letih, zaključili pa pri 56. Smo lahko skozi vaše filme spremljali tudi vašo osebnostno rast?

Ko sem snemal prve filme, sem bil poln jeze. Želel sem spremeniti svet in verjel sem, da lahko to storim s pomočjo filma. Da bomo s tem, ko bom spregovoril o težavah v družbi, lahko rešeni. A sem na neki točki dojel, da film ne more spremeniti ničesar.

Ko delaš na filmu, je tako: posnameš en film in že se pojavijo nova vprašanja, kar te spodbudi k temu, da narediš nov film. In na snemanju tega se spet porodijo nova vprašanja, ki zahtevajo novo obliko, slog, prave dialoge. Tako se nadaljuje. Vsak film me je prisilil k razmišljanju o svetu in na koncu sem doumel, da ne gre zgolj za socialne ali ontološke probleme. Lahko bi rekel, da je to sranje kozmično. Ves čas sem se počutil izzvanega, da se podam globlje, da skušam razumeti svet in najdem nov ter vse bolj čist, nepopačen filmski jezik.

Filmsko pot ste zaključili s filmom Torinski konj (2011). Dejali ste, da odhajate s scene, ker se kot režiser ne želite ponavljati. Ravno v tistem času je Evropo zajela gospodarska kriza. Težave malih ljudi so iz dneva v dan večje. Se ne počutite izzvanega, da bi spregovorili o tem?

Kot sem vam že dejal. To sranje je kozmično. Socialni problemi so le del tega. Sam imam neke vrste deja vu občutek.

Torej, malo v šali, čakamo samo še na apokalipso?

Ne. Kot sem povedal po Torinskem konju, apokalipsa ne obstaja. Gre samo za počasno izginjanje človeka. In na koncu ni ničesar, nobene apokalipse. Apokalipsa je zgolj veliki televizijski šov, z jezdeci, ognjem in drugimi zadevami. Četudi kot posamezniki opravljamo svojo dnevno rutino, dan za dnem, četudi kdaj to občutimo kot monotonijo, to ni to. Dan za dnem postajamo šibkejši. Na neki točki ne moremo več delati nečesa, kar smo še dan poprej lahko. Naš čas se krajša. Imamo vse manj in manj. In na koncu počasi in potihoma izginemo. Zato ne vidim več smisla v snemanju filmov. Ko prispeš na konec, ni druge poti.

V zadnjem obdobju ustvarjanja ste imeli ob sebi zvesto ekipo sodelavcev, ki so jo sestavljali vaša življenjska sopotnica in filmarka Agnes Hranitzky, pisatelj Laszlo Krasznahorkai in glasbenik Mihaly Vig. Kako pomembna je dobra ekipa?

Lahko bi rekli, da smo Bela Tarr pravzaprav oni trije in jaz. Z njimi sem postal štirikrat bogatejši in močnejši, kot če bi delal sam. Kljub temu da se v umetniških izrazih razlikujemo, smo vsi zelo senzibilni in naš pogled na svet je enak. Moram reči, da je zame sodelovati in prijateljevati z njimi res velik življenjski dar.

Sama doživljam vaše filme kot velik album do potankosti izdelanih črno-belih fotografij, ki ga listaš z užitkom, hkrati pa ves čas iščeš povezavo med podobami. Kako jasne so bile te podobe, lokacije in scene v vaši glavi, preden ste se lotili snemanja?

Ko sem razmišljal o filmih, sem imel zelo jasno predstavo o tem, kaj želim. Toda te podobe moraš poiskati v resničnosti. Tako sem veliko časa in energije porabil za to, da sem našel prave lokacije in prave igralce. Lokacija ima obraz, je ena od glavnih protagonistov mojih filmov. Pri izbiri lokacije moraš biti zelo previden. Podobno je z glasbo. Glasba me navdihuje. Vnaprej se odločim, katera glasba bo pospremila neko sceno.

Bi zase rekli, da ste perfekcionist?

Vsi tako pravijo, da. Ker se nisem ustavil, dokler nisem pred seboj zagledal popolne podobe. Zaradi tega so morali moji sodelavci marsikaj pretrpeti.

Posvetiva se še igralcem. Kakšen pomen ima improvizacija v vaših delih?

Včasih sem zahteval improvizacijo, drugič ne. Odvisno je, koga režiraš. Ljudje smo si različni. Igralce moraš poznati in vedeti, kako z njimi ravnati. Razumeti moraš, da je imel nekdo slab dan. Z nekom sem na primer moral biti nežen, drugi ni potreboval ničesar, s tretjim sem moral biti nesramen.

Nekateri igralci so se v vaših filmih pojavili večkrat, na primer Janos Derzsi in Erika Bok...

Nekateri igralci so mi preprosto všeč, hkrati jih poznam. Za Torinskega konja smo že pri pisanju scenarija vedeli, da bosta v glavnih vlogah Janos in Erika.

Kaj ju dela posebna kot igralca...

Ona dva nista igralca, sta človeka. Nikoli nisem za film angažiral nekoga samo, ker slovi kot dober igralec ali igralka. Od njih nisem pričakoval nobenega igranja. Sovražil sem, če je nekdo prišel na avdicijo in igral. Dejal sem: "To je sicer lepo, toda ne za moj film. Pokaži to drugim režiserjem. Jaz potrebujem tvojo prisotnost, osebnost in tvoje bitje. Igrati moraš, kako se ti počutiš v tem trenutku." Kot režiser sem moral ustvariti situacijo, v kateri sem igralcem omogočil biti. In ko mi je to uspelo, sem dobil odkrite kadre, pri gledanju katerih lahko začutiš, da so igralci v resnici tukaj, pred teboj.

Imate zelo zvesto občinstvo. Kakšen je vaš odnos do njega?

Med snemanjem nikoli nisem mislil na občinstvo, saj gre za skupek različnih posameznikov. Verjamem pa, da moje občinstvo tvorijo senzibilni in inteligentni ljudje, ki imajo velika pričakovanja in ta sem želel kar najbolje izpolniti. To pomeni, da sem moral vselej dati vse od sebe. Moral sem služiti občinstvu. Ne samo zato, ker sem za svoje filme uporabil njihov denar, odgovoren sem bil tudi, da jim ponudim kakovostna dela.

Po nesoglasjih v Splitu ste domovanje za svojo filmsko šolo - Film Factory našli v Sarajevu, kjer delujete od leta 2013. Kako vam gre?

Gre nam dobro. Program obiskuje 22 mladih filmskih ustvarjalcev, ki prihajajo z vsega sveta. Šolo smo poimenovali Film Factory (Tovarna filma), saj se ne dojemamo kot klasična filmska šola. Delamo zelo eksperimentalne zadeve. Morda malce podobno principu delovanja Bauhausa. Naša šola je neke vrste laboratorij, kreativno stičišče. Obiskujejo nas priznani ljudje iz sveta filma - med njimi kritik Jonathan Rosenbaum, igralka Tilda Swinton in režiser Carlos Reygadas - in delajo s študenti.

Kaj bi svetoval mladim režiserjem, ki bi radi delali umetniške filme, ne pa komercialnih projektov, ki se na javnih razpisih lažje prebijejo do sredstev?

Rekel bi jim, da ni pomembno, kakšne vrste filmov želijo delati, najsi bodo umetniški ali komercialne narave. Pomembno je, da so pri tem, kar delajo, zvesti sami sebi. Biti morajo dovolj pogumni. Ne smejo se ozirati ne levo ne desno in skušati zadostiti pričakovanjem. Vsa pričakovanja so začasna in zato ni razloga, da bi se čemurkoli prilagajali ali pokorili. Naj delajo, kar si želijo! S filmom sem se ukvarjal 34 let. Koliko ministrov za kulturo se je menjalo v tem času, koliko politikov ali bankirjev se je pojavilo in izginilo. Filmi pa ostanejo in ljudje jih še leta gledajo. To je tisto, kar je pomembno!