Trubarjevo priznanje letos Kozmi Ahačiču in Mihaeli Kocjančič

Kot piše v obrazložitvi priznanja, je Kozma Ahačič napisal in na novo osvetlil že toliko področij slovenskega jezika in kulture, da je težko na kratko zaobjeti njegovo delo. Študiral je slovenski in latinski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2007 doktoriral z disertacijo Misel o jeziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. Ukvarjal se je z antičnimi pisci - Varonom, Kvintiljanom, Lisijem, Izokratom, Markusom Terencijem Varrom. Je avtor razprav o antični poeziji, ljudskem pesniku Matevžu Kračmanu in Jovanu Veselu Koseskem.

Pod drobnogled je vzel tudi slovarje, ki so jih sestavili Megiser, Alasia da Sommaripa, Hipolit Novomeški, Maks Pleteršnik. Na inštitutu Frana Ramovša vodi sekcijo za zgodovino slovenskega jezika, sodeluje pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ukvarja se tudi z jezikoslovno terminologijo.

Proučeval je slovenske slovnice Adama Bohoriča, Stanislava Škrabca ter slovenski jezik in njegovo rabo pri protestantih. V dveh delih knjižne zbirke Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem je z enciklopedičnim pristopom in na novih znanstvenih spoznanjih orisal dobo protestantizma in zgodnjega katoliškega pismenstva do leta 1758 na Slovenskem.

Pogosto nastopa tudi v medijih, na različnih predavanjih, podpisal se je pod več scenarijev za proslave ob dnevu reformacije. Nedavno je predstavil novo odkritje - Cerkovno ordnungo, z njegovo pomočjo pa so v NUK postavili tudi razstavo o tem pomembne delu. Priznanje je tako tudi oddolžitev NUK za njegov prispevek.

Mihaela Kocjančič se je slovenskemu jeziku in knjižnemu bogastvu zapisala že med študijem slavistike. Z začetki službovanja v NUK se je kot preverjevalka fondov s posebno ljubeznijo posvetila dopolnjevanju temeljne knjižne zaloge celotnega fonda knjižnice, ki predstavlja najpomembnejši spomenik nacionalnemu jeziku in kulturi.

Kocjančičevo, kot piše v obrazložitvi, odlikuje tenkočuten posluh za slovenski jezik, ki ga je kot lektorica bogatila v strokovnih bibliotekarskih besedilih. Je odlična interpretka slovničnih pravil. Besedila v stari slovenščini, v bohoričici, metelčici in danjčici je zbirala po antikvariatih za trajno hranjenje v nacionalni knjižnici.

Znanje klasičnih jezikov in dobro poznavanje zgodovine Slovencev je uporabila v službi za pridobivanje gradiva. Njeno poznavanje slovanskih jezikov in književnosti je vsa leta bogatilo zbirko nacionalne knjižnice z deli iz poljske, ruske, češke literature in drugih slovanskih zakladov, ki jih je pridobivala s tujih ustanov, še piše v obrazložitvi priznanja.

Lani sta ga prejela Primož Simoniti in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.