misliIzšli Pariški bohemi - avtentična pripoved prijateljice Ivane Kobilce
Ljubljana, 4. decembra - Narodna galerija je izdala knjigo Pariški bohemi (1889-1895), podnaslovljeno Avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger. Delo ponuja osebni vpogled v bohemski krog slikarjev in drugih umetnikov v Münchnu in Parizu konec 19. stoletja, katerega protagonistka je bila tudi Ivana Kobilca. Gradivo je zbrala in komentirala Ulrike Wolff-Thomsen.
Bralec skozi živo pripoved Kobilčine prijateljice spozna še neodkrite delce življenja slovenske slikarke. Slikovita in pretresljiva zgodba bohemske intelektualke takratnega časa je avtentična in jo je mogoče v marsičem potrditi z dokumenti. Slikarkin refleksivni osebni zapis pa pred bralca razgrne tudi problematiko položaja žensk, posebno umetnic, ob koncu 19. stoletja, so pri Narodni galeriji zapisali o knjigi. Prevedla jo je Manca G. Renko.
Rosa Pfäffinger je bila hči avstrijskega konzula v Damasku in v Trstu in je del mladosti preživela v Podbrezjah na Gorenjskem. Tam je spoznala Kobilco. Njune prijateljske vezi so se skozi študijska leta v Münchnu še krepile in obdržale vse do Kobilčine smrti.
Na zasebni slikarski šoli v Münchnu je Pfäffingerjeva spoznala še Mario Slavono, Mario von Geyso in pozneje še Käthe Kollwitz. Od leta 1891 dalje, ko je postala bogata dedinja, je z Mario Slavono v Parizu živela v bohemski stanovanjski skupnosti, ki je sodila med najbolj provokativne socialne kroge konca 19. stoletja.
Idejni vodja je bil nemško-danski slikar in zbiralec umetnin Willy Gretor, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden prvih kupcev Van Goghovih slik. V njihovi ožji skupnosti je živel še danski kipar Hans Dahlerup, prav kmalu pa so medse povabili Ivano Kobilco, ki se je v Gretorja zaljubila že ob svojem prvem obisku Pariza.
Njihovo skupno bohemsko življenje so zaznamovali razuzdanost, razsipnost, ljubosumje in ponižanje. Bralcu se skozi knjigo ponuja iskren vpogled v svetovljanski umetniški krog, v katerega so bila posredno vključena tudi znamenita literarna imena tistega časa, kakor so pisatelja August Strindberg in Knut Hamsun, dramatik Frank Wedekind in založnik Albert Langen.
Rokopis avtobiografskega poročila Dedni sovražnik ali Antihiša lutk Pfäffingerjeve, ki ga je Wolff-Thomsenova odkrila v zasebni zbirki, je, kot avtorica zapiše v uvodu, glede na kazalo nekoč obsegal 34 poglavij. Prvih deset poglavij, v katerih je Pfäffingerjeva opisala svoje otroštvo, pa tudi 12. in 15. poglavje so izgubljeni.
Poročilo obravnava obdobje med letoma 1887 in 1895. Začne se z vstopom Pfäffingerjeve na münchensko slikarsko šolo in konča z odhodom iz Pariza spomladi leta 1895. V rokopisu so vse osebe poimenovane s psevdonimom. Maria Slavona nosi ime Marie Schemenow, Ivana Kobilca je predstavljena kot Wera Slowenk, slikarka in pisateljica Marie Freiin von Geyso se skriva za imenom Mimus von Platen, poznejši znani založnik Albert Langen ima psevdonim Anton Lanner, osrednja osebnost Gretor pa je Harry Andersen ali Helgar.