Pri Cankarjevi založbi štirje Moderni klasiki

Delo Tatarke nosi naslov Pleteni naslonjači. Avtor se z intimno razglednico predvojnega Pariza vrača v čas svojega študija na Sorboni v letih 1938/39. Kot je na današnji predstavitvi dejal Andrej Pleterski, ki je zapisal tudi izjemno obsežno spremno besedo, velja roman za osrednje delo slovaške književnosti, poleg tega najbolje zgoščuje vse avtorjevo pisanje. Knjiga prinaša dokaj netipično ljubezensko zgodbo.

V romanu Starec Jurija Valentinoviča Trifonova se v zgodbi o Pavlu Letunovu, ki ga pismo mladostne ljubezni povleče v obujanje dogodkov državljanske vojne, s tipično nezanesljivostjo starčevskega spomina preplete vrtinec zgodovinskih in osebnih tem. Pred bralcem oživi čas ruske revolucije, začetnega boljševiškega zanosa, nesmiselnih vojaških akcij in množičnih pobojev. V tak čas se vrne glavni junak, po vseh teh letih še vedno obremenjen s krivdo zaradi dejanja, s katerim je med vojno zapečatil usodo svojega poveljnika, so vsebino povzeli pri založbi.

Kot je povedala Seta Knop, ki je zapisala spremno besedo, sodi roman v pisateljev zgodovinski opus. V njem je Trifonov skušal rehabilitirati svojega očeta, boljševika stare garde Valentina Trifonova, ki je kot številni junaki revolucije in državljanske vojne nastradal v čistkah 30. let minulega stoletja. Roman je prevedla Lijana Dejak.

Džaberjev roman Mehlisovo poročilo po besedah urednika Andreja Blatnika predstavlja drugačen Bejrut, kot ga poznamo iz časopisnih poročil. Poleg tega povezuje dve liniji: stvarno linijo in linijo, ki se navezuje na magični realizem.

Mehlisovo poročilo je rezultat večmesečne preiskave atentata na nekdanjega libanonskega premiera Rafika Haririja. Džabrav namen po besedah prevajalke Barbare Skubic, ki je zapisala tudi spremno besedo, ni bil raziskovanje političnih zavezništev in iskanje krivcev, ampak je preiskavo uporabil za ozadje slike, ki jo je ustvarjal. Ta slika kaže napetost, ki je v Bejrutu vladala poleti 2005, oziroma napetost, ki jo Libanon pozna še iz časov pred državljansko vojno in ki nikoli zares ne izgine.

Velikićev roman Bonavia seli in zasleduje svoje junake po nekdanjem avstro-ogrskem prostoru, med Puljem, Beogradom, Dunajem in Budimpešto čez dobrega pol stoletja dolgo obdobje od leta 1950 do danes. Po besedah Dijane Matković, ki je zapisala spremno besedo, je v njem težko govoriti o zgodbi, saj ta avtorja sploh ne zanima. Modus vivendi njegovih junakov je nenehno odpravljaje in vlačenje kovčkov za seboj. Zdi se, kot da se nočejo ustaviti, saj bi jih to definiralo, in prav temu želijo ubežati. Knjigo je prevedla Dragana Bojanić Tijardović.

Knjiga Stihi prinaša poezijo italijanskega renesančnega kiparja, arhitekta, slikarja in pesnika Michelangela Buonarotija (1475-1564). Za prevod je poskrbel Srečko Fišer. Kot je povedal, je velik del Michelangelove poezije fragmentaren, nedokončan, tako kot nekatera njegova kiparska dela. Njegovo poezijo je označil kot zelo zbito in kompaktno, zato je ni bilo mogoče prevajati dobesedno. Se je pa v prevodu večinoma odpovedal rimi.

Knjigo Krambergerjeve, ki živi v Berlinu, sestavljajo izbrana besedila, zvečine že objavljena v časopisih in revijah. Najstarejše je iz leta 2004, nastalo je ob 15. obletnici padca berlinskega zidu, najmlajše nosi letnico 2014. Kot je povedala avtorica, ji je bilo najtežje ne posegati v besedila, ki so nastala pred toliko leti. Besedila pričajo tudi o spreminjanju njenega lastnega odnosa do mesta, ki ga je sprva doživljala kot tujka, danes pa lahko o njem, kot je dejala, piše že brez distance.