Romunski režiser Catalin Mitulescu za STA: Želeli smo nekaj avtentičnega in imeli smo zgodbe

Mitulescu se je te dni mudil v Ljubljani, kjer se je udeležil delavnice o kolektivnem upravljanju avtorske pravice na temo, kaj režiserji pričakujejo od kolektivnih organizacij. Delavnico je organizirala Federacija evropskih filmskih režiserjev (FERA) v sodelovanju z Društvom slovenskih režiserjev in Zavodom AIPA.

Romunski režiser je član upravnega odbora organizacije DACIN SARA, ki združuje romunske avdiovizualne ustvarjalce. DACIN SARA je trenutno sredi preobrazbe, slabo leto imajo nov upravni odbor in novega predsednika Dana Pito.

V organizaciji se skušajo soočiti s preteklimi težavami na področju avtorskih pravic ter izboljšati razmere, še posebej glede distribucije avtorskih pravic. Prav tako si želijo spremeniti način povezovanja s filmskimi ustvarjalci in odnos do njih. V preteklosti namreč mladi iz Mitulescujeve generacije niso bili dovolj vpeti v delovanje DACIN SARA, sedaj pa so vodilni v organizaciji začutili, da je nastopil pravi čas. To je vsekakor dobrodošlo, saj ravno iz Mitulescujeve generacije prihajajo režiserji, ki so sprožili romunski novi val.

Režirali ste dva celovečerna in tri kratke filme, a ste ves čas dejavni v vlogi producenta. Je v Romuniji težko posneti film?

To je zelo odvisno od denarja, ki ga potrebuješ za snemanje, in od samega projekta. Zelo težko je ustvarjati filme s proračunom več kot milijon evrov. Zelo redkim režiserjem uspe ustvariti visokoproračunski film. Za produkcijo nizkoproračunskih pa imamo državni kinematografski center (Centrul National al Cinematografiei - CNC). Ta dvakrat letno pripravi razpis, strokovna komisija pa nato izbere projekte, ki jih bo center podprl.

CNC na leto podpre okoli 20 celovečernih filmov. Smo majhna država in zdi se, da je to zadovoljiva številka. Rekel bi, da pri nizkoproračunski produkciji ni težko priti do sredstev. A seveda se pojavijo težave za mlade, neznane avtorje, ki se na razpis prijavijo s prvencem in dobijo zelo malo denarja, od 20.000 do 100.000 evrov. Zanje je težko, saj se trenutno na romunskem filmskem tržišču pojavlja zelo veliko projektov. Še pred dobrim desetletjem, ko sem sam začel, nas je bilo morda pet, ki smo se potegovali za ta denar.

Vaš prvi uspeh je bil kratki film Traffic, ki je leta 2004 prejel zlato palmo za kratki film v Cannesu. Gre za zgodbo o odtujenosti posameznika v sodobnem času, o rutini in o želji po begu. Pa čeprav zgolj za skodelico kave. Kaj vam je prinesel uspeh v Cannesu?

Ko sem prejel to nagrado, sem začutil, da to ni dovolj (nasmeh). Lahko rečem, da sem zagotovo pridobil zaupanje s strani CNC, mojih kolegov in celotne filmske industrije. Prav tisto leto sem namreč pri CNC uspel dobiti sredstva za moj celovečerni prvenec Kako sem preživel konec sveta.

Kratki film Traffic iz leta 2004 se omenja kot uvod v romunski novi val, za katerega je značilen surov, realističen in pogosto minimalističen slog, prežet s črnim humorjem. Pojavilo se vas je kar nekaj režiserjev (npr. Cristi Puiu, Christian Mungiu, Radu Munteana), ki ste s svojimi filmi nizali uspehe na priznanih filmskih festivalih. Čemu pripisujete ta uspeh?

Rad bi poudaril, da se je novi val začel že pred filmom Traffic. Zdi se, da je bil mejnik leta 2001, ko sem bil v Cannesu s svojin študentskim filmom Bucuresti-Wien, 8-15 (Bukarešta-Dunaj, 8-15), Cristi Puiu pa je posnel film Marfa si banii. Ko sem bil leta 2004 ponovno v Cannesu in prvi po več kot 20 letih prejel zlato palmo za romunski film, se je začelo govoriti, glej, tu so novi romunski filmi, tam se nekaj dogaja. Tedaj so se začela krasna leta, ki so romunskemu filmu prinesla številne nagrade.

Sodite v generacijo režiserjev, ki je bila rojena v času komunističnega režima romunskega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja in ste še mladi, še pred 20 letom, doživeli njegovo nasilno strmoglavljenje in prehod v nov sistem...

Res je. Nekateri od nas so bili tedaj še najstniki, drugi stari okoli 20 let. Komunizem se nam pretaka po žilah. V krvi imamo občutek tistega časa, boj ter spomine na vsebinsko prazne filme, ki so jih predvajali po televiziji v času komunizma. Sami smo si želeli nekaj avtentičnega, resničnega. Bili smo zaljubljeni v filme.

V času komunizma so televizijo in kinodvorane preplavljali nekakovostni tuji filmi. Vsak kakovosten film, ki smo si ga tedaj lahko ogledali doma na videokaseti ali v kinoteki in se tako seznanjali z deli velikanov filmske zgodovine, je bil za nas izjemno dragocen. Imeli smo veliko zaupanje v film in njegove izrazne možnosti. Med in po revoluciji leta 1989 je bilo v Romuniji zelo vroče. Na plan so privrele številne zgodbe, tudi sami smo v tem obdobju marsikaj doživeli. Se pravi, imeli smo zgodbe, ki smo jih želeli deliti.

Kaj pa se je dogajalo z romunskim filmom pred revolucijo?

Imeli smo pravo državno filmsko industrijo, ki je dala letno med 30 in 40 filmov. Cenzura je bila v času Ceausescuja zelo močna, a je tedaj kljub temu delovalo nekaj avtorjev, ki so ustvarili velike filme, kot so Dan Pita, Lucian Pintilie in Mircea Daneliuc. Težko so se izražali, zato so na določeni točki ustvarjali zelo metaforična dela. Plodna je bila tudi produkcija družinskih filmov, filmov za otroke.

Vaš celovečerni prvenec Kako sem preživel konec sveta (2006) govori prav o odraščanju v času romunske revolucije, kar je tudi ena od glavnih tem novega vala. Koliko avtobiografskega je v njem?

V času romunske revolucije sem imel 17 let, film pa je nastal približno 15 let kasneje. Zagotovo je šlo za nostalgijo. Film pripoveduje o mojem srednješolskem obdobju, ko smo doživeli revolucijo. Leta po revoluciji so bila zelo kaotična. Kot posameznik si se z lahkoto izgubil, kaj šele kot umetnik. Dogajalo se je zelo veliko stvari in težko se je bilo osredotočiti. Ta kaos občutenj se je razjasnil, ko sem bil star okoli 30 let. Tedaj sem začutil potrebo, da se vrnem v preteklost in najdem povezavo s tem, kakšen sem sam bil pred revolucijo. Želel sem si najti tisti čas in ga razumeti. Razumeti, ne da bi ga sovražil. Zanimalo me je tudi, kako so se tedaj počutili ljudje, tudi moji vrstniki, ki so delovali za komunistično mladino. Kot 17-letnik sem bil z njimi v sporu, ko pa sem enega od teh fantov po več letih srečal, sva se usedla in pogovarjala. Bilo je izjemno človeško.

Vaš drugi celovečerec Loverboy (2011) pa se dotika sodobne Romunije in trgovine z belim blagom...

Da, na nek način je to film o Romuniji zdaj in o trgovini z belim blagom. Hkrati pa je to predvsem film o tem, koliko se izgubiš, če se ti nič ne zdi pomembno. Govori o generaciji, ki je odrasla sama in si je postavila lastna pravila. In ta pravila mladi uporabljajo tako, da jih delajo vse močnejše. Na nek način prodajajo sami sebe in svoja čustva, ki jim ne zaupajo. Ljubezen je zanje neuporabna, nikomur ne pomaga. Sprašujejo se, kaj naj počnejo s to ljubeznijo. Zakaj bi se zaljubili, če ljubezen zadaja bolečino? V bistvu so zelo šibki. Šibkost želijo prekriti z močjo in izvajanjem kontrole nad lastnimi prijatelji.

Romunija je vstopila v EU leta 2007. Kaj vam je prinesla Evropa?

Romunija je bila dolgo, dolgo nazaj ruralna država, z močno ruralno tradicijo. Ta tradicija je na začetku 20. stoletja pridobila na pomenu in iz nje so se razvila tudi določena pravila, ki so ljudi povezovala. Še posebej pred vojno. Leta 1918 je Romunija postala kraljevina, bila je dobra klima, gospodarstvo stabilno, prav tako so obstajala jasna pravila in vrednote. To obdobje med obema vojnama je bilo za Romunijo uspešno. Sledila je druga svetovna vojna, po kateri je zavladal Ceausescu in komunizem je uničil vse vrednote, ki so bile vzpostavljene v času kraljevine. Po revoluciji leta 1989 smo se zato znašli v kaosu gospodarstva, vrednot, pravil, principov. Kaj je čast, kaj je spoštovanje? Tega nismo vedeli. Prav tako se nismo mogli nasloniti na ruralno tradicijo. Ničesar iz preteklosti se nismo mogli oprijeti.

Zato je Evropa za nas kot nov suknjič, ki ga skušamo obleči in se naučiti, kako naj se vedemo v določenem redu. Demokracija je nekaj, kar skušamo razumeti in čemur skušamo slediti, čeprav nam ni do tega. A demokracija prinaša red. Tozadevno bi rekel, da je Evropa za nas dobra stvar, omogoča spremembo države v določeno smer. In Romuniji to na nek način ustreza. Seveda so tu tudi slabe plati, s katerimi se najbrž soočate tudi v Sloveniji. Ta občutek zlaganosti... Sicer verjamem, da bi Romunija tudi sama našla svojo pot, a bojim se, da bi zato porabila še eno stoletje.

Kakšne načrte imate za naprej? Boste ponovno sedli na režijski stolček?

Da. Zaključujem nov projekt, ki ima za enkrat delovni naslov Rumeno, a ga bom najbrž spremenil. Osredotoča se na povezavo med Italijo in Romunijo. V središču je mlad moški, ki si v Italiji poišče delo, doma pa pusti ženo in otroka. Nekega dne, ko se mu žena ne javi na telefon, se odloči, da bo preveril, kaj se dogaja doma. Film prikazuje razmerje in boje med zaljubljencema in staršema, ki živita ločeni življenji, vsak v svoji državi.