misliIzšlo delo srednjeveškega renskega mistika Suza
Ljubljana, 2. februarja - Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) je v zbirki Textus recepti izdala delo nemškega srednjeveškega mistika Henrika Suza Knjižica resnice v prevodu Gorazda Kocijančiča. Delo po njegovih besedah prinaša globoko duhovnost renskih mistikov, ki je cvet zahodnega krščanstva, a je obenem sodobnemu človeku tako daleč kot osnovnošolcu atomska fizika.
Ljubljana.
Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana (NUK).
Foto: Domen Grögl/STA
Arhiv STA
O življenju blaženega Henrika Suza oziroma Heinricha Seuseja vemo precej po zaslugi biografskega dela Življenje, za katerega ni jasno, ali ga je spisal sam ali nekdo, ki je bil dobro seznanjen z njegovim življenjem, je na predstavitvi knjige dejal profesor na komparativistiki Vid Snoj.
Natančnega kraja in datuma rojstva mistika iz 13. stoletja ni mogoče ugotoviti, znano pa je, da se je rodil plemiškim staršem. Oče trgovec ga je pri 13 letih odpeljal v dominikanski samostan v Konstanci ob Bodenskem jezeru, ker naj bi po Snojevih besedah "ne imel trgovske žilice in tako ne bil za nobeno rabo". Po osnovnem šolanju so ga poslali na dodatno študijsko izpopolnjevanje v Köln, kamor so pošiljali najbolj nadarjene študente. Tu je postal učenec enega največjih krščanskih mistikov in mislecev Mojstra Eckharta.
Suzova akademska kariera se je sklenila, ko so velikega mistika obtožili herezije. Kot Eckhartov učenec je izgubil učiteljsko službo, soočiti pa se je moral tudi z mnogi krivicami. Veliko je pridigal, s čimer je mnoge mlade ženske navdušil za redovništvo in bil s tem osovražen pri snubcih. Kljub vsemu je postal prior v samostanu v Kontanci, vse dokler ga niso obtožili zaploditve otroka. Preselil se je v Ulm, kjer je precej pisal, tu je tudi umrl, je povedal Snoj.
Knjižica resnice po uvodu vsebuje dialog med večno resnico in učencem, ki se pogovarjata o Eckhartovi mistični filozofiji. Najprej Suza odgovori in zavrne obtožbe, ki so letele na njegovega učitelja. Tu se Eckhart pojavlja v odgovorih resnice, pozneje pa se sogovornik učenca zamenja, na njegovo mesto nastopi t. i. tisto Divje. S tem bitjem je Suza, kot je pojasnil Snoj, označil držo krivoverskih gibanj tistega časa.
Bistvo Suzove teorije, ki je napisana literarno zelo dovršeno, je v mistični preobrazbi človeka, ki se mora od-upodobiti od svoje podobe, da bi postal podoben Bogu, je še dejal Snoj.
Kocijančiča, ki je spisal obširen uvod k delu, je presenetila globina teologije, ob kateri se sodobni človek lahko le vpraša, ali je človeštvo duhovno sploh napredovalo.
Suza poudarja pomen reda. Po njegovem mnenju je lahko družba urejena le, če je ukoreninjena v transcendenci. Tu bi lahko po Kocijančičevih besedah iskali odgovore za krizna stanja, ki so posledica nereda.