Alenka Puhar ob 70. rojstnem dnevu polna načrtov za prihodnost

Poleg slikarja Pilona in umetnostnega zgodovinarja in literata Cankarja se delo posveča tudi slikarju Francetu Miheliču. Vsi trije so se namreč, kot je povedala Puharjeva, "v hudih časih srečali v Parizu, kjer so skupaj praznovali božič in novo leto ter nato ostali prijatelji vse življenje".

Knjigo z naslovom Listi z roba sta uredili z nekdanjo direktorico Pilonove galerije v Ajdovščini Irene Mislej. H korespondenci je vsaka dodala še svojo študijo. Puharjeva v njej obravnava povojno obdobje med letoma 1945 in 1958 ter izriše kulturno in socialno zgodovino hudih pretresov, ki so jih doživljali omenjeni trije protagonisti in takratna širša družba. Delo bo čez nekaj mesecev izšlo pri Mladinski knjigi.

Ob delu jo je zelo prevzel lik Izidorja Cankarja, zato se je odločila, da mu bo posvetila posebno knjigo. Ta bo, prav tako pri Mladinski knjigi, izšla prihodnje leto v zbirki Album.

Puharjeva je za STA spregovorila tudi o slovenski medijski krajini, ki je, kot je dejala, eno njenih večjih razočaranj t.i. demokracije. "Nejevoljna sem nad celo vrsto potez novinarjev, nad kvaliteto njihovega dela in njihovimi poskusi, da bi pokopali vse publikacije, ki so nekoč nekaj pomenile," je povedala.

Slovenski novinarji po njenih besedah še nikoli niso bili tako svobodni kot v zadnjih 25 letih. A svoboda je predvsem notranja, začne se v človekovi lojalnosti do lastnega etičnega sistema. "Če je ta dovolj trden, se lahko novinar upre vsem zunanjim pritiskom," je prepričana Puharjeva, ki je svojo novinarsko pot začela pri reviji Tovariš, pozneje pa je bila več let tudi novinarka Dela.

Puharjeva, ki je leta 1997 prejela Jurčičevo nagrado, je velik del svoje novinarske poti namenila odkrivanju skritega spomina o človeških usodah in dobi, ki sta jo zaznamovala represija in kršenje človekovih pravic. Raziskovala je tudi zgodovino otroštva, kar je popisala v delu Prvotno besedilo življenja - zgodovina otroštva (1982).

Anglistka in komparativistka se je podpisala tudi pod več prevodov. Po njeni zaslugi smo med prvimi socialističnimi državami leta 1967 v njenem prevodu dobili Orwellov roman 1984. Sledili so še prevodi drugih avtorjev, kot so Gore Vidal, Frederick Forsyth in Wole Soyinka.

Med avtorskimi in uredniškimi deli velja omeniti Peticije, pisma in tihotapski časi (1985), Slovenski avtoportret 1918-1991 (1992) in Pozabljena polovica (2007), pri kateri je bila ena od sourednic.

Leta 2004 je uredila knjigo Skriti spomin Angela Vode o borki za pravice žensk in zapornici v komunističnem zaporu. Po knjigi je bil leta 2009 posnet tudi dokumentarec. Scenaristke so bile Puharjeva, Ana Lasić in Maja Weiss, ki je film tudi režirala.

Slavljenki, rojeni leta 1945 v Črnomlju očetu Francetu Miheliču in materi Heleni Puhar, so v ponedeljek v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani priredili poseben večer, ki ga je pripravila Maja Weiss, vodila pa novinarka Ženja Leiler.