misliPri Modrijanu knjiga Božidarja Jezernika o javnih spomenikih v Ljubljani
Ljubljana, 17. februarja - Pri založbi Modrijan je izšla knjiga Božidarja Jezernika Mesto brez spomina s podnaslovom Javni spomeniki v Ljubljani. Knjiga po besedah novinarja Petra Kolška, ki je vodil pogovor, razkriva stvari, mimo katerih hodimo vsak dan, pa jih sploh več ne opazimo. V protislovju s poslanstvom spomenikov, ohranjanjem spomina, pa je tudi naslov knjige.
Ljubljana.
Kip Borisa Kidriča.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Kot je dejal Kolšek, je avtor v knjigi med drugim zapisal, da ga ni mesta, kjer bi spomeniki imeli tako kratko dobo kot v Ljubljani.
Ljubljana je, kot meni Jezernik, prebogata s svojo zgodovino. Nanjo bi morali biti ponosni, a smo se, kot je dejal, v zadnjih dveh stoletjih odločili, da vržemo to zgodovino čez ramo. Večina v knjigi opisanih javnih spomenikov danes ne obstaja več.
Knjiga poleg uvodnega vsebuje še 15 poglavij, ki obravnavajo posamezne spomenike ali skupine spomenikov. Prvi obravnavani spomenik je Marijino znamenje pred Šentjakobsko cerkvijo, zadnji pa spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviču, ki je sredi parka Zvezda stal vsega skupaj deset mesecev, nato so ga italijanske okupacijske oblasti razžagale.
Kot je poudaril Kolšek, so spomeniki sicer umetniško delo, hkrati pa ni spomenika, ki ne bi vseboval ideološkega sporočila. Jezernik se v svoji knjiga ukvarja predvsem z ideološkim v vsej njegovi genezi. Vsi spomeniki v Ljubljani so bili postavljeni iz nekega impresivnega doživetja zgodovinskega trenutka.
Po Jezernikovih besedah so bile strasti vedno velike in elite so vedno uspele navdušiti ljudske množice. So pa elite marsikdaj v preteklosti delale napake in tudi danes, pravi, nismo nič na boljšem. Zanj bi napredek pomenil, če bi na javnih mestih imeli vse spomenike in ne le spomenikov aktualnega vladarja.
Podžupan Ljubljane Janez Koželj je podiranje spomenikov označil za brisanje zgodovine, kar je nedržavotvorno in nemestotvorno. Naslov knjige je označil kot antagonizem, saj ni mesta brez zgodovine. Mesto po njegovih besedah ni brezoseben prostor, ampak nastane takrat, ko vanj vpišemo spomin. Gradnja mesta je vpisovanje spomina, spomeniki pa so njegovi svetilniki.
Ko gledamo mesto, se po Koželjevih besedah vedno odločamo, kaj je večno in kaj ne. Na teoretski ravni, kot je dejal, sicer ni težav, pojavijo se pri presojanju, kaj je trajno in kaj minljivo. Sami so se odločili za postavljanje spomenikov v vseh mogočih oblikah, nekatere so tudi obnovili. Kot je še povedal, pobude na ljubljansko mestno občino prihajajo ves čas. O njih razpravlja komisija, za vse spomenika pa so v glavnem razpisani natečaji.