Gorazd Trpin za STA: Osnutek ZASP predvideva široke pristojnosti upravnega nadzora

Trpin bo tudi eden od gostov na petkovi okrogli mizi Slovenske tiskovne agencije o novostih, ki jih prinaša novela Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Spremembe ZASP so napovedane tudi zaradi prenosa evropske zakonodaje v slovenski pravni red. Direktivo o osirotelih delih bi morala Slovenija uveljaviti do konca oktobra lani, kot kaže, pa jo bo z več kot polletno zamudo. Kaj porečete na to?

Kar zadeva zamudo pri prenosu evropskih direktiv v slovenski pravni red, se to ne bo zgodilo prvič. Pri direktivi o osirotelih delih bo ta zamuda po vsej verjetnosti sanirana v začetku prihodnjega leta, saj osnutek ZASP to vprašanje ustrezno ureja.

Kaj pa evropska direktiva o kolektivnem upravljanju pravic, ki jo morajo države EU implementirati do aprila 2016? Ji trenutno predlagane spremembe ZASP sledijo ali bo v roku dobrega leta potrebna nova novela zakona?

Pravočasnost implementacije direktive o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je vprašljiva. Osnutek ZASP namreč transponira samo prvi del direktive, to je tisti, ki se nanaša na kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, medtem ko drugi del povsem zanemarja. To pomeni, da bo treba v implementacijskem roku še enkrat izvesti postopek spremembe in dopolnitve zakona, kar je povsem neracionalno.

Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi v spremembah in dopolnitvah ZASP v celoti implementirali direktivo, pri tem pa bi v skladu z evropsko intersektorsko politiko "smart regulation" izvedli obširne konzultacije z zainteresiranimi javnostmi. Od njih bi lahko dobili ustrezne povratne informacije in jih vgradili v zakon. Nobenega razloga ni za hitenje z implementacijo samo dela direktive, ampak bi bilo bolje, če bi se implementirala v celoti.

Največ napovedanih sprememb se nanaša na kolektivno upravljanje pravic. Kolektivne organizacije, ki so zdaj organizirane bodisi kot združenje, zavod ali društvo, bodo po novem lahko tudi gospodarske družbe, nepridobitnost ne bo več pogoj. Je to dobra rešitev?

Vsekakor je sedanja statusna ureditev organizacij za kolektivno upravljanje neustrezna in jo je treba spremeniti. Direktiva jasno določa, da je kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic gospodarska dejavnost, zato so najbolj primerne pravno-organizacijske oblike pravnih oseb, ki izvajajo gospodarsko dejavnost. Tako ni nič narobe, če to dejavnost izvaja določena gospodarska družba, ki lahko pridobiva tudi dobiček.

In kaj bo takšna rešitev pomenila za imetnike pravic? Glede na oblike gospodarskih družb, ki obstajajo v Sloveniji, bi se kolektivne organizacije lahko organizirale tudi kot delniška družba. Bi se, hipotetično rečeno, lahko zgodilo, da bi kovale dobiček na račun avtorjev in njihovih nadomestil?

Najbolj bistveno je, kdo obvladuje takšno družbo, pri čemer je treba stremeti za tem, da bi takšno družbo v celoti obvladovali avtorji. Ti se bodo potem svobodno odločili, ali bo takšna družba sploh imela dobiček, in če ga bo imela, kako si ga bodo razdelili. Če bi se kolektivna organizacija oblikovala kot delniška družba, potem bi bila to zaprta delniška družba, kar pomeni, da bi imeli dostop do delnic samo avtorji.

Cilj zakonskih sprememb je tudi vzpostaviti večji nadzor imetnikov pravic nad delovanjem kolektivnih organizacij, ki upravljajo z njihovimi pravicami. Tudi evropska politika naj bi šla v smeri samoregulacije in tudi sami ste se postavili na njeno stran in ne na stran državne regulacije, ker "se lahko utemeljeno pričakuje, da bodo deležniki v procesu kolektivnega upravljanja avtorskih pravic lažje sami urejali medsebojna razmerja, kot jim jih ureja država". Ste lahko konkretni? Zakaj in v kakšnih primerih bi bilo to smotrno?

Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic je gospodarska dejavnost in ni dejavnost v splošnem interesu. Seveda potrebuje za svoje izvajanje poseben normativni okvir, vendar v tem okviru stopajo udeleženci v neposredna medsebojna razmerja, brez posredovanja države. Zato ni nobene potrebe, da bi ta medsebojna razmerja urejala država, ampak je treba urejanje teh razmerij prepustiti samoregulaciji avtorjev in uporabnikov njihovih storitev.

Avtorji in uporabniki najbolje vedo, kako urediti ta razmerja in v tem pogledu jim je treba povsem zaupati. Pravice in obveznosti iz teh razmerij uveljavljajo v razmerju eden proti drugemu in ne v razmerju do javnega interesa, ki ga zastopa država. Zato je treba opustiti paternalistični odnos države do avtorjev, katere naj bi s svojo interventno regulacijo varovala v razmerju do drugih udeležencev v teh razmerjih. Vsekakor bo treba v novi zakonodaji jasno opredeliti potrebne normativne okvire za odvijanje dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic ter obseg samoregulacije na tem področju, poleg tega pa tudi razmerja med nosilci regulacije in samoregulacije.

Opozorili ste, da obstajajo nekatera odprta oziroma nedorečena vprašanja med kolektivnimi organizacijami in uradom za intelektualno lastnino kot njihovim nadzornim organom. Za kakšna vprašanja gre in kako jih, če jih sploh, rešuje napovedana zakonska novela?

Problemi obstajajo bolj v praksi, kakor v dosedanji ureditvi nadzornega razmerja med državo in kolektivnimi organizacijami. Sedanji ZASP namreč ureja posebno obliko upravnega nadzora, ki ga izvaja urad nad njimi. Ta nadzor je strogo omejen zgolj na nadzor nad izvajanjem določb ZASP in ne more posegati na druga področja. Tako je nadzor omejen predvsem na vprašanja zakonitosti izvajanja njihove dejavnosti ter na vprašanja ustreznosti delitve prihodkov teh organizacij, ki so namenjeni avtorjem in organizacijam za pokrivanje stroškov njihovega dela. V tej zvezi je ta nadzor precej širok, vendar pa ostaja na strateški ravni in ne pomeni možnosti vmešavanja urada v neposredno tekoče poslovanje teh organizacij.

Pri tem je zanimivo ugotoviti, da obstaja dvojni nadzor nad delom teh organizacij, en s strani članstva, drug s strani urada. V skladu s temeljno usmeritvijo o povečanju vpliva članstva na upravljanje teh organizacij bo treba v bodoče povečati tudi obseg njihovega nadzora nad njihovim delovanjem. Glede na to, da te organizacije izvajajo gospodarsko dejavnost in da bodo lahko v bodoče organizirane tudi v obliki gospodarskih družb, bodo lahko člani izvajali svoj nadzor v okviru mehanizmov korporativnega upravljanja, ki so nedvomno učinkoviti. V zvezi s tem se postavlja vprašanje smiselnosti oziroma dopustnosti obsega upravnega nadzora, ki se ne bi smel prekrivati z nadzorom iz korporativnega upravljanja.

Urad naj bi po novem imel več pristojnosti, lahko bo izrekal tudi denarne kazni. Je to rešitev v smeri inšpekcijskih pooblastil, ki jih doslej ni imel? Se vam zdi primerna?

Posebna inšpekcijska pooblastila na tem področju niso primerna. Upravni nadzor bi se moral osredotočiti na nadzor nad trajnim izpolnjevanjem pogojev za pridobitev licence za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Ta nadzor je logičen, ker z izdajo licence podeli država določeni organizaciji posebno pravico za izvajanje kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic, zato mora imeti tudi nadzor nad izpolnjevanjem pogojev, ki so privedli do podelitve te posebne pravice. Samo v tem delu se celotna dejavnost kolektivnega upravljanja pravic srečuje z javnim pravom, medtem ko vse ostalo sodi v področje zasebnega prava.

Osnutek ZASP to vprašanje rešuje v diametralno nasprotni smeri in uvaja številne določbe, ki širijo obseg upravnega nadzora države do ravni operativnega upravljanja organizacij za kolektivno upravljanje. To je povsem neustrezno, ker bi to vodilo v nepotrebno in lahko tudi škodljivo administriranje, vsekakor pa ni v duhu nove usmeritve h korporativnemu upravljanju teh organizacij.

Znano je, da med imetniki pravic in uporabniki avtorskih del obstaja velik konflikt interesov: prvi bi radi zadržali čim več pravic, drugi želijo zanje plačati čim manj. Država pa zagovarja, da je razmerje med obojimi zasebne narave in vanj ne želi preveč posegati. Je to pravo stališče? Nenazadnje gre za avtorska dela, ki predstavljajo identiteto nekega naroda, poleg tega njihov prispevek h gospodarstvu ni povsem zanemarljiv.

Stališče, da to področje v veliki meri oziroma skoraj v celoti sodi v področje zasebnega prava, je pravilno, vendar ga v osnutku ZASP pri urejanju organizacij za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic ni zaslediti. Tudi te organizacije so del zasebnega prava, zato bi morale biti možnosti upravnega poseganja v njihovo delovanje omejene na najmanjšo možno mero. Ravno v tem je največji problem osnutka ZASP, ki brez potrebe širi zelo široke pristojnosti upravnega nadzora na pravne osebe zasebnega prava, ki delujejo na tem področju.