Režiser Ivan Gergolet za STA: Ko pobegnemo od drugih, pobegnemo od samih sebe

Danes 93-letna argentinska učiteljica plesa Maria Fux v svojem studiu v Buenos Airesu sprejema učence z vsega sveta. Uči, da nas h gibanju ne sili melodija, temveč notranji ritmi, kot sta srčni utrip in dihanje. V studio prihajajo najrazličnejši ljudje. Plesalci, igralci, intelektualci, prav tako tudi gluhi in slepi ter ljudje s fizičnimi in psihičnimi omejitvami. Maria je vedno sprejemala vse, brez izjeme, in s tem pokazala, da lahko vse vključi v isto skupino.

Ples z Marijo se je med drugim uvrstil v sekcijo Teden kritike lanskega, 71. beneškega filmskega festivala. Uspešna festivalska pot se nadaljuje. V Ljubljani bo odprl Festival dokumentarnega filma, od 12. do 17. marca bo na ogled v Kinodvoru.

Ob kakšni priložnosti ste srečali Marijo Fux, se spoznali z njenim delovanjem in življenjsko zgodbo?

Marijo sem spoznal leta 2010, ko sem svojo ženo spremljal v Buenos Aires. Martina je Marijina učenka in tudi lik v filmu. Pred potovanjem me je Martina prosila, če bi s seboj lahko vzel kamero in posnel intervju z Marijo kot nekakšen spomin s potovanja, družinski dokument. Ko sva se vrnila domov, sem posneto gradivo pokazal svojemu producentu Igorju Prinčiču. Odločila sva se, da se vrnem Buenos Aires in Mariji predlagam film. Takoj se je strinjala.

Kakšen status ima Marija v argentinski družbi? Je nekakšna plesna ikona, glede na bogato plesno zgodovino, ali se je proslavila bolj s plesnimi terapijami?

Marija je ikona in pionirka argentinskega sodobnega plesa. Pred njo sta v Argentini obstajala le balet in klasični ples, od tega se je zelo zgodaj oddaljila, da bi raziskovala bolj oseben stil. V 40. letih je bila zelo aktivna na umetniški sceni v Buenos Airesu, v 50. je študirala v New Yorku z Martho Graham, kasneje je bila glavna plesalka gledališča Colon... Toda, ponavljam, vedno je raziskovala predvsem osebni pristop do plesne umetnosti. Danes je poznana kot mentorica plesne terapije. V njen studio prihajajo učenke z vsega sveta.

Za snemanje ste si vzeli dovolj časa, tri leta, če sem prav razumela. Je bila to vaša odločitev, da jo spremljate toliko časa, ali je prišlo do kakšnih produkcijskih zagat. Kako se je tekom snemanja v vaših očeh razvijala kot portretiranka?

Na začetku si nisem predstavljal, da bo projekt trajal toliko časa. Marija še toliko manj. Moral sem raziskovati življenje in delo Marije, poglobiti osebni odnos z njo in najti argentinske partnerje za produkcijo. Vse je potekalo zelo počasi. Moral sem preseči začetno frustracijo, na neki točki se je zdelo, da se projekt ne bo nikoli končal, kar je bilo zelo težko tudi za Marijo. A so tudi svetle plati: v teh letih sem zgradil zelo globok odnos z Marijo in drugimi nastopajočimi liki. Postali smo sodelavci in prijatelji.

Ples z Marijo ni tipičen portret, gospa Marija Fux vendarle ne govori zelo veliko. Stavili ste na to, da vse ali veliko več pove z gibom. Podobno velja za druge nastopajoče. Kako ste potegnili črto - do kje še besede in od kod je nemara lahko vse povedano že z drobno, nežno gesto?

V treh letih sem posnel nešteto ur intervjujev. Pri montaži sem dojel, da ko se sekvence osredotočajo na besedilo, film izgublja moč. Moč filma je bila v sliki, v gibu in v telesih. Beseda je je bila nenadoma odveč.

Marija Fux poziva k večjemu ozaveščanju telesa, h gibu, ki za polno manifestacijo ne potrebuje glasbe. Vas je gib na tak način zanimal že prej? Ste tekom študija za film tudi sami sodelovali pri plesnih terapijah?

Ne, gib in ples me nista zanimala pred tem filmom. Da lahko razumeš Marijino delo, se moraš udeležiti njenih terapij. Tako nam je Marija dosti bolj zaupala. Ko je videla, da smo pripravljeni delati tudi brez kamere in se soočati na njenem terenu, so se naši odnosi spremenili. Odprla nam je vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Marija je oseba, ki zelo ščiti zasebnost.

Bi lahko povedali kaj več o plesnih terapijah, kako potekajo, koliko časa? Koliko udeleženke in udeleženci med seboj sploh govorijo in v kolikšni meri se spoznavajo zgolj skoz gib, kar je nekakšno vodilo Marije Fux?

Lekcija traja eno uro, Marija poučuje trikrat, štirikrat mesečno. V njenem studiu se srečajo različni ljudje: plesne profesionalke, igralke, pa tudi slepe in gluhe učenke, vse v istih skupinah. V soboto zjutraj ponavadi prihajajo najstniki in mlajše učenke, mnoge z Downovim sindromom. Marija jih ne ločuje na podlagi bolezni. Na tri mesece Marija organizira dvodnevno delavnico, na kateri poučuje svojo metodo.

Zanimivo je, da po delavnicah učenke med seboj ne govorijo kaj dosti. Preoblačijo se v tišini, kot da so še vedno pod vplivom čustev plesa, giba. Naučil sem se, da se skozi gib lahko razkrije veliko značilnosti posameznika, seveda, če se ga opazuje s pravilnega zornega kota, s pravim pogledom.

Ples, gib se pogosto razumeta kot nekaj zelo primarnega človeku, kot neka spontanost, ki kaže odprt odnos do sočloveka. Danes veliko ljudi pleše zgolj s seboj, a ne v tem pozitivnem, romantičnem smislu. Bolj kot da bi srečali sami sebe, se zdi, da želijo pobegniti, kar je pravo nasprotje Marijine ideje. Kakšni so vaši razmisleki v tej smeri?

Za Marijo Fux je ples srečanje človeka s človekom, soočanje posameznika z drugimi, tudi z ljudmi, ki so različni od nas, katerih ne poznamo in večkrat ne prepoznamo kot soljudi. Vaša misel me pripelje do Marijine: dosti lažje je pobegniti, kot pogledati človeka v oči, predvsem če nam ni ljub. Ko pobegnemo od drugih, pobegnemo od samih sebe.

Kako je prišlo do koprodukcije?

Koprodukcija z Argentino je nastala na terenu. Ko sem prišel v Buenos Aires, sem spoznal filmarja Davida Rubija, ki je snemal film o univerzitetnem programu v zaporu, v katerem ujetniki in policaji skupaj študirajo filozofijo in sociologijo. Potrebovala sva drug drugega za koprodukcijo. Slovenija je vstopila pri koprodukciji in omogočila, da smo lahko film izpeljali do konca in posneli glasbo z orkestrom. S Starogaro in z Miho Černecom smo že sodelovali pri številnih projektih in ta seveda ni bil zadnji. Zdi se mi celo, da je Ples z Marijo prva italijansko-argentinsko-slovenska koprodukcija v zgodovini filma...

Mi za konec lahko zaupate še festivalsko ali kino pot filma?

Film sedaj z nepričakovanim uspehom potuje po različnih mednarodnih festivalih in po italijanskih kinematografih. Po beneškem je bil še na festivalih v Egiptu, Estoniji, Grčiji, Bolgariji, na Švedskem in v Mar del Plata v Argentini, kjer je bila na projekciji prisotna tudi Maria Fux. Na vaša vprašanja odgovarjam na letalu za Mehiko. Junija bo film na sporedu v argentinskih kinodvoranah. Ko sem leta 2010 snemal prvi intervju z Marijo, vsega tega res nisem pričakoval.