Primož Kuret za STA: Zdi se, da se tišine kar bojimo

Muzikolog in zaslužni profesor za glasbeno zgodovino na ljubljanski Akademiji za glasbo Primož Kuret je leta 1986 ustanovil Slovenske glasbene dneve skupaj s skladateljem Milanom Stibiljem. V njihovem okviru je vsako leto vodil mednarodni muzikološki simpozij.

"Naša bodočnost je v prodornejši navzočnosti v sodobnem svetu," ste zapisali ob prvih, takrat še dvodnevnih Slovenskih glasbenih dnevih. Kakšna je ta navzočnost danes? Je prodornejša?

Mislim, da je za prodornost treba vseskozi skrbeti. Morda je nekoliko večja. K temu so vsaj deloma pripomogli Slovenski glasbeni dnevi, pa tudi posamezni slovenski skladatelji, ki so se uveljavili v tujini, med njimi zlasti Vinko Globokar ter zdaj cela vrsta skladateljev iz srednje in mlajše generacije, tudi skladateljice, ki so zunaj prav tako doživele lep odmev.

Ampak mladi skladatelji večkrat omenijo, da so možnosti in priložnosti za izvedbe njihovih del redke, po drugi strani pa pobude za predstavljanje sodobne komponirane glasbe prevzemajo drugi, denimo klubi, in ne tisti, ki naj bi po definiciji skrbeli za to.

Skladatelji si gotovo želijo čim več izvedb svojih del. Dobro pa je, če je organizatorjev več in s tem več možnosti za izvedbe. Slovenska filharmonija je v letošnji sezoni izvedla kar nekaj del slovenskih skladateljev. In konec koncev tudi Slovenski glasbeni dnevi vsako leto omogočajo izvedbe novih slovenskih skladb. Jasno pa je, da so pri nas razmere omejene, še težje pa je prodreti v tujini in zato je vsak uspeh našega mladega skladatelja v tujini toliko večji in toliko pomembnejši.

Vaš cilj ob zagonu festivala je bil tudi, da bi domačemu občinstvu omogočili boljše poznavanje lastne glasbene kulture. V kolikšni meri ste se mu približali?

Moj cilj in cilj mojih kolegov ob ustanovitvi glasbenih dnevov je bil predvsem želja po večji prepoznavnosti naše glasbe, želja po manifestaciji slovenske glasbene kulture, ne samo doma, ampak tudi v tujini. Predvsem doma, kjer nismo imeli neke osrednje glasbene prireditve v nasprotju z drugimi umetnostnimi zvrstmi pa tudi z glasbeno estrado, ki je mnogo bolj prisotna in seveda tudi mnogo bolj odmevna. Zato smo menili, da je prav, da poskušamo s posebno prireditvijo prikazati ne samo starejša, ampak tudi novejša slovenska dela.

Temu smo sledili tako, da smo vsa ta leta naročali veliko novih del, ki so bila na dnevih tudi izvedena. Poleg tega smo želeli, da poleg glasbe same predstavimo tudi teoretično misel. Zato smo vsako leto organizirali mednarodni muzikološki simpozij, na katerem smo razpravljali o najrazličnejših temah. Na nekaterih simpozijih smo govorili samo o slovenski glasbi, na njih so tudi tuji glasbeni strokovnjaki morali poseči po naši tematiki. Sicer pa je vse to dokumentirano v dosedanjih 29 zbornikih.

Lani ste muzikologi razpravljali o glasbi kot protestu. Kakšen je trenutni protest v glasbi?

Nekaj protesta so zbudile Kombinatke pred časom, kar je bilo simpatično, vsaj meni. Danes pa neke vzburjenosti, razdraženosti, protestiranja ni, morda ga je v pop glasbi celo več. Vse teži k temu, da se glasba čim prej in čim večkrat izvede. Lahko pa s takim procesom napraviš tudi določeno reklamo. Ko je Stravinski izvedel svoje Pomladno obredje v Parizu leta 1913, je izbruhnil izjemen škandal. Vsi so govorili o njem, večina ga je pljuvala, a Stravinski je čez noč postal slaven.

Se je zanimanje tujih glasboslovcev za slovensko glasbo, odkar obstajajo dnevi, povečalo do te mere, da jo raziskujejo tudi, kadar ne pripravljajo prispevkov za simpozij?

Deloma da, ampak to so redke izjeme. Glasbene kulture majhnih narodov se izjemno težko prebijejo, ker so glasbene kulture večjih narodov bolj množične, imajo večjo podporo. Pri nas je ta podpora z vseh strani majhna, ne samo s strani medijev, tudi s strani kulturne politike. Vzbuditi zanimanje je zato izjemno težko. Uspeh je že bil, da so nekateri tuji kolegi pripravljali oddaje za tuje radijske postaje o slovenski glasbi in da je izšla vrsta prispevkov o Slovenskih glasbenih dnevih in o slovenski glasbi v tujih glasbenih revijah in časopisih. S tem se je vsaj malce razprlo obzorje, ne mislim pa, da je to izjemno velik dosežek, včasih se je treba zadovoljiti z majhnimi koraki.

Slovenski glasbeni dnevi predstavljajo pretežno novo glasbo. Kaj pa starejša literatura?

To je problem. Mlajši skladatelji se borijo za prostor pod soncem, medtem ko so starejši, zlasti pokojni, v glavnem pozabljeni. Mislim, da to ni prav, kajti če ne skrbimo za svojo preteklost in tradicijo, potem je tudi s prihodnostjo slabo. Zavedati se moramo svojih korenin, tega, kar že imamo. Na glasbenem področju je tega kar nekaj, zato, kot sem že večkrat rekel, ne morem razumeti, da nimamo posnetkov vseh Škerjančevih ali Arničevih simfonij, oba sta bila imenitna simfonika. Tudi na Slovenskih glasbenih dnevih smo se trudili, da bi predstavljali starejša glasbena dela in to nam je na začetku še kar uspelo, zdaj pa prevladujejo mlajši skladatelji.

Pa se vam zdi, da občinstvo še izkazuje dovolj zanimanja za lastno kulturo, ne samo glasbeno?

Ne vem, kako je z drugimi umetnostmi. Zdi se mi, da je resna glasba vedno bolj ali manj na repu kulturnih dogodkov, tudi odmevnost teh del ni posebno velika. Ljudje, ki hodijo na abonmajske koncerte, so pač tisti, ki poslušajo tudi kakšna sodobna dela, in seveda tisti, ki pridejo na koncerte Slovenskih glasbenih dnevov. Občinstva za takšne dogodke, če jih ne spremlja kakšna umetniška zvezda, ni veliko. Je pa tu pomembna tudi kulturna politika in uravnoteženost v programiranju. In mislim, da bo programiranje glasbenih dogodkov pri nas zahtevalo še kar nekaj razmišljanja in premišljanja. Drugače je seveda s popularno glasbo, ki ima mnogo več občinstva in privržencev, kar s pridom izkoriščajo tudi mediji.

Kaj porečete o izobraževalnem sistemu, če vemo, da splošne gimnazije, za primer, glasbi in nasploh umetnosti odmerjajo zelo malo časa, pred nedavnim pa se je omenjalo celo zmanjšanje državnega sofinanciranja javnih glasbenih šol.

To zadnje smo preboleli. Mislim, da je odstotek otrok, ki se šolajo v slovenskih glasbenih šolah, med najvišjimi v Evropi, kar je dobro. Strinjam se, da splošno izobraževanje temu daje premalo poudarka, kot na splošno daje premalo poudarka duhovni kulturi, ki je bila včasih zelo pomembna, danes pa je vedno manj. O glasbi v gimnaziji dijakom ni mogoče izvedeti dosti, glede na število ur, ki jih ta predmet ima.

Kolikšen vpliv pa imajo mediji? Ob koncertu resne glasbe izideta povprečno dva kritiška zapisa, ko izbiramo na primer slovenskega predstavnika za Eurosong, o tem poročajo vsi, ne le tisti dan, ampak več dni prej in potem.

To je pač izraz naše kulturne sredine, našega dojemanja kulture in odnosa do nje in s tem seveda ne moremo biti zadovoljni. Je pa res, da se zabavna industrija zna uveljaviti, ima poslušalce in odjemalce, pri čemer imajo tudi mediji svoj delež. Medtem pa novo delo slovenskega skladatelja doživi izvedbo, eno ali dve kritiki, nato gre v glavnem v arhive. Skratka, tu je še veliko dela tudi za medije in stroko.

Imate kakšen recept?

Če bi ga imel, bi ga morda lahko dobro unovčil. Pomembna je odgovorna kulturna politika, ki mora imeti veliko znanja, izkušenj, dobronamernosti, brez lobijev in klik, ki so bili večkrat rakasta rana našega glasbenega življenja.

Se vam zdi dobro, da nas glasba spremlja na vsakem koraku ali jo je to na nek način razvrednotilo? So nam s tem vsiljeni določeni vzorci?

Brez dvoma. Dobra glasba ni stvar vsakdanjika. Za to mora biti človek pripravljen in zbran, danes pa nas glasba zasipa povsod, kamorkoli gremo; v lokalih, trgovinah, na vsakem koraku. Glasba izgublja status, ki ga je imela včasih: da je nekaj posebnega, nekaj, kar daje posebno doživetje. Ob taki poplavi seveda tega doživetja ne more biti. Zato se mi zdi upravičeno govoriti o ekološkem problemu glasbe. Zdi se, da se tišine kar bojimo.

Aristotel je glasbi pripisal vpliv na razvoj osebnosti.

Tudi Platon je o tem govoril in celo razlikoval med glasbo, ki je dobra in slaba. Iz tega je Nietzsche izpeljal pojem apolinična/dionizična glasba. Nietzsche je obravnaval to kot pomembno duhovno nasprotje, ki je nastalo v antiki in delovalo kot razvojno gibalo v zahodni kulturi. Verjetno ni treba, da to misel tu razvijam, ampak mislim, da je danes mnogo več dionizične kot apolinične glasbe.

In kakšna bi lahko bila njena prihodnost? Danes se bolj ali manj vse vrti okoli denarja, po drugi strani pa je tehnologija omogočila, da za glasbeno izkustvo ni več potrebno obiskati koncerta.

To je deloma res. Vedno bolj velja, da je denar sveta vladar. Seveda glasbo lahko poslušamo na radiu, s plošč, na internetu, a pravo doživetje glasbe, se mi zdi, je le živo izvedena glasba. Tu prihaja do tistih impulzov, občutja, atmosfere, kjer glasbo lahko celostno doživiš. Dosedanji razvoj bo omogočil, da bo glasbe vedno več, bo pa vedno manj prostora in časa za kakšno bolj poglobljeno poslušanje. Včasih bi se vprašal, ali sploh še razlikujemo med dobro in slabo glasbo, kajti kriteriji so se kar nekam izgubili. Nisem pristaš deljenja glasbe na resno in popularno, ampak menim, da je glasba lahko samo dobra ali slaba. Seveda ima vsak pravico, da posluša tisto, kar mu je všeč, in to pravico si jemljem tudi sam.