misliIzšel ponatis prve pesniške zbirke Vide Jeraj
Ljubljana, 12. marca - Pri založbi Forma 7 je v spomin in počastitev letošnje 140-letnice rojstva izšel ponatis prve pesniške zbirke Vide Jeraj. Sopotnica Antona Aškerca, Ivana Cankarja, Ivana Prijatelja in Josipa Murna Aleksandrova je pisala pesmi hipnega značaja, v katerih je izražala občutja o danem trenutku. Za časa življenja je izdala le še zbirko otroških pesmi.
Njena prva pesniška zbirka z naslovom Pesmi je izšla leta 1908 pri takrat najbolj uglednem ljubljanskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, pri katerem so takrat izdajali vsi modernisti in klasiki, je za STA povedala urednica pri založbi Neva Brun. Pesnica je takrat skupaj z možem, violinistom in skladateljem Karlom Jerajem, ki je uglasbil veliko njenih pesmi, ter otroci živela na Dunaju.
"Nam se je zdel ta ponatis dragocen, ker je njen. Njen izbor smo ohranili v celoti, tudi s postavitvijo ciklov," je povedala Brunova. Kot je dodala, so ohranili tudi njen jezik, arhaične besede, ki jih je v svoji poeziji uporabljala, pa so pojasnili v slovarčku izrazov. Ponatis vključuje še njen življenjepis in spremno besedo vnukinje Tatjane Kralj.
Zbirka vsebuje razpoloženjske, ljubezenske, otroške pesmi, predvsem pa, kot je ocenila Brunova, "lepe, nežne, mile, človeške, tu in tam tudi nesrečne, kajti ljubezen ni nikoli samo srečna".
Vida Jeraj, s pravim imenom Franica Vovk, se je rodila 31. marca na Bledu. Po končanem učiteljišču v Ljubljani je delovala kot učiteljica. Pesmi je objavljala v več revijah in pod različnimi psevdonimi. Po poroki z Jerajem leta 1901 je odšla na Dunaj, kjer se je srečevala s številnimi tam živečimi slovenskimi umetniki, in prenehala z učiteljevanjem.
Med prvo svetovno vojno sta z možem na Dunaju organizirala veliko humanitarnih koncertov po bolnicah in drugod za vojne invalide pod okriljem Rdečega križa. Po vojni se je družina vrnila v Slovenijo.
Kot je na današnji predstavitvi povedala Kraljeva, je bila babica, ki je sicer ni poznala, izjemno globoko čuteč človek in je kljub težki mladosti ohranila veliko sonca v sebi. Njene pesmi so, kot je presodila, iskrene in jasne, v njih je zajeto njeno življenje. Kraljeva si želi, da bi vse - teh je več kot sto, evidentirane pa so v Narodni in univerzitetni knjižnici - "prišle na plan" v naslednjih nekaj letih. Takrat bo "lahko dobila svojo monografijo, kolikor se je bo dalo razbrati iz pesmi".
Njeni literarni prijatelji so jo, kot je Kraljeva zapisala v spremni besedi, označili za dobro pesnico. Po vrnitvi v Slovenijo pa je menila, da so jo sprejeli hladno, da ji niso posvečali dovolj pozornosti. S kulturniki Pena ni našla pravega stika, spregledali so njeno 50. in 55. obletnico, je zapisala Kraljeva.
Jerajeva je tako leta 1921 izdala le še zbirko otroških pesmi Iz Ljubljane čez poljane. Poleg soproga so njene pesmi uglasbili Anton Lajovic, Risto Savin, Emil Adamič in drugi.