Ervin Fritz za STA: Tudi objava s 50-letnim zamikom daje človeku občutek, da lažje diha

Pesnik, dramatik in prevajalec Ervin Fritz (1940) je deloval kot dramaturg na nacionalni televiziji, v Mestnem gledališču ljubljanskem in na radiu. Je avtor več kot 15 pesniških zbirk. Sodi med najvidnejše slovenske sodobne pesnike, piše predvsem satirično in angažirano poezijo, njegovo pesnjenje po mnenju literarnih kritikov izhaja iz realistične in humanistične tradicije, v njegovih delih ne manjka črnega humorja.

Podpisuje se tudi pod številne drame, eseje, publicistična dela, radijske igre in dela za otroke. Za pesniško zbirko Okruški sveta je prejel nagrado Prešernovega sklada, je tudi dobitnik Veronikine nagrade in večernice. Med prevodi velja omeniti dela Bertolta Brechta.

Nekaj svojih precej raznorodnih del je objavil v knjigi Odgovornosti poezije, ki jih ponuja kot "nabodala a la Fritz". Zbirka je izšla ob avtorjevi 75-letnici in 20-letnici Knjižne zadruge, ki jo je pred leti tudi vodil.

Knjigo uvaja Esej o Kajuhu iz leta 1963, ki ga, kot pravi avtor, zgolj po naključju lahko beremo sočasno z nedavno objavljeno ljubezensko korespondenco med Karlom Destovnikom Kajuhom in Silvo Ponikvar. Po Fritzevih besedah je zanimivo predvsem Kajuhovo ustvarjanje, zato odkrivanje njegovega zasebnega življenja vidi le kot komercialno potezo.

Esej priča o pomembnosti Kajuhovega ustvarjanja za Fritzev literarni opus, kar deloma razkrivajo tudi nekatera druga besedila v knjigi. Obenem je želel Fritz z esejem ponuditi globlji pogled na literaturo iz časa NOB, ki se jo po njegovem mnenju poskuša odriniti vstran, kar je, kot pravi, popravljanje zgodovine.

Kajuh in njegove parole so po Fritzevih besedah, "zdaj, ko smo zajadrali nazaj v trd in neusmiljen kapitalizem" bolj aktualne, kot so bile v času socializma. Tako po njegovem prepričanju Kajuhov verz "Divje kakor lačni psi bomo zgrizli stari svet" ponovno čaka na zgodovinsko uresničitev.

V knjigi so objavljena tudi besedila, ki v socializmu niso mogla iziti, ker je, kot pravi Friz, "nekdo posegel vmes in nekomu zamašil usta". Fritz jih objavlja s 50-letnim zamikom in občutkom, da lažje diha. Dela je, kot je dodal, objavil tudi zaradi zgodovinske pravičnosti - da pridejo na dan metode, ki niso bile v čast tistim, ki so jih izvajali. V knjigi je tudi nekaj epigramov, ki jih je danes doletela podobna usoda kot omenjene tekste, saj so neuspešno romali od uredništva do uredništva, dokler jih ni nekaj le objavila Mladina.

Fritz v branje ponuja kar štiri obsežne sklope epigramov. Ti se precej razlikujejo od aforizmov, ki so v javnosti bolj prepoznavni. Po Fritzevih besedah so aforizmi po svoji družbeni funkciji in literarni podobi upoštevanja in spoštovanja vredne male umetnine, ki jih je mojstrsko nizal denimo Žarko Petan. Aforizmi prinašajo prozna besedila, medtem ko epigrami poezijo. Kot je pojasnil Fritz, je epigram stara antična oblika, ki sicer v začetku ni bila rimana, bila pa je pisana v elegičnem distihu - pesniški obliki, sestavljeni iz heksametra in pentametra.

Epigram v evropski literaturi je zaokrožena celota. Podoben je japonskemu haikuju, ki pa je predroben, da bi v evropskem načinu mišljenja lahko zaobjel celoto tako kot ga epigram ali arabska pesniška oblika rubajat, je povedal Fritz. Dodal je, da je v Sloveniji zelo malo avtorjev epigramov, podobno velja za sonete.

V prvem sklopu epigramov Sodobna zgodovina so zbrane puščice iz obdobja socializma, prevrata in kapitalizma, v drugem avtor, kot pravi, napada umetniško sceno in svoje sodobnike, tretji sklop z naslovom Antijanšizmi je posvečen fenomenu in deviacijam političnega antijunaka, kot ga je ocenil, v zadnjem, naslovljenem Lahkih nog naokrog, pa ponuja paleto odzivov na slovenski vsakdan z obilico politike, spolnosti ter značajskih in moralnih karikatur sodobnikov.

Knjiga je naslovljena po eseju Odgovornost poezije, v katerem avtor med drugim zapiše, da odgovornost ni iz pesniškega sveta. Kot je dejal, gre za provokativno trditev, ki pa jo je treba brati v družbenem kontekstu. Nastala je leta 1982, "ko je kosmata roka socialistične oblasti še vedno trdno držala vajeti in se počutila ogroženo, zato je bilo treba dokazovati, da je pesniško ustvarjanje svobodno in ga ne gre sankcionirati z znamenitim 133. členom o verbalnem deliktu". Edina odgovornost umetnika je, da dela umetnine, je še danes prepričan Fritz.

Fritz je znan po jezikovni neposrednosti in uporabi sočnih izrazov, pri čemer pravi, da to ni jezikovno pač pa sociološko vprašanje, saj zadeva svobodo izražanja. Pozdravlja mlade avtorje, ki na tem področju podirajo rekorde kot za stavo, saj je po njegovih besedah napočil čas, da se na jezikovni ravni vzpostavi ravnotežje, družba je namreč že zdavnaj presegla raven literarne sramežljivosti.

V več prispevkih se obregne ob modernizem in avantgardo. "Veno Taufer bi imel za osebni poraz, če bi bil kakšen njegov verz zgolj enoznačen," je ponazoril Fritz, ki se, kot pravi "tu z modernisti ni nikoli srečal". Sam si je namreč vedno prizadeval, da bi bila njegova poezija razumljiva. Kritičen je tudi do poezije Tomaža Šalamuna, saj se mu zdi, kot bi večino pesmi "napisal z metanjem raznorodnih elementov skupaj". Šalamun ima ogromno posnemovalcev, kar je po Fritzevem mnenju znak sumljivega mojstrstva.

V eseju Živel rodeo Fritz problematizira krog literatov in kulturnikov, ki se je med drugim oblikoval okoli Nove revije. Po njegovih besedah "so si nekateri znali izboksati določene pozicije, pri čemer so druge odrinili". To je, kot pravi, še vedno vidno na nacionalni televiziji, denimo v oddaji o knjižnih novostih, kjer voditeljica daje prednost knjigam, ki prihajajo iz omenjenega kroga, medtem ko ostale zapostavlja. Sam je nazadnje pri njej predstavil svoje delo leta 1982. Podobno politiko ima po njegovem mnenju tudi zbirka Kondor. Tonetu Pavčku so v zbirki šele posthumno izdali pesmi, medtem ko so jih denimo Milanu Jesihu, Šalamunu in Niku Grafenauerju že zdavnaj.

Spregovoril je tudi o otroški literaturi, katere avtorji bi morali biti po njegovem mnenju ljubeznivi. Ob tem je citiral Brechta, ki je nekoč dejal: "Mi, ki smo se vse življenje borili, da bi bil svet ljubezniv, v svojem delovanju nismo mogli biti ljubeznivi." Ta misel po Fritzevem mnenju nakazuje, da so lahko vsi, ki se enačijo z Brechtovo borbo in njegovo vizijo sveta, ljubeznivi vsaj do otrok. Otroška literatura ponuja veliko možnosti, da se posameznik učloveči s pisanjem, v katerem sta ljubeznivost in prijaznost do otroških duš.