Barbara Jaki za STA: Vladna umetnostna zbirka zanimanje Narodne galerije pomaknila v 20. stoletje

Narodna galerija je skrb za Vladno umetnostno zbirko prevzela leta 1986. Kako ste pristopili k tej nalogi?

Ko smo pred skoraj tremi desetletji prevzeli skrb za zbirko, smo se najprej lotili pregledovanja seznama umetnin, ki je bil priloga pogodbe med Narodno galerijo in tedanjim izvršnim svetom, in ugotavljanja dejanskega stanja. Seznam je bil precej nepopoln, zato smo morali podatke dopolnjevati. Hkrati smo začeli umetnine označevati z inventarnimi številkami Narodne galerije, vzporedno pa je potekalo še informativno fotografiranje in izpopolnjevanje muzejske dokumentacije.

To je bila bolj zapletena naloga, kot se zdi, saj so bile umetnine raztresene po številnih lokacijah po Ljubljani in izven nje - v prostorih izvršnega sveta, po sekretariatih, protokolarnih prostorih, prostorih predsedstva. Delo se je dodatno zakompliciralo z osamosvojitvijo Slovenije in preoblikovanjem vladnih uradov. Skupaj z mizami, stoli in omarami so se selile tudi umetnine in spet je bilo potrebno popravljati sezname, ugotavljati nova nahajališča, iskati umetnine....

Ves čas smo si tudi prizadevali in si še vedno, da bi Narodna galerija dobila kustosa, ki bi skrbel za Vladno umetnostno zbirko. To delovno mesto je prepotrebno, saj delo s tem fundusom zahteva celega človeka.

Tudi sami ste se veliko ukvarjali z zgoraj naštetim...

Glavnino dela v prvih letih sem res naredila sama. Spominjam se dnevov dela, iskanja, popisovanja, fotografiranja, ugotavljanja materialnega stanja umetnin, pisanja inventarnih številk, urejanja inventarnih knjig. Skupaj z zunanjim sodelavcem, fotografom Srečkom Habičem, Narodna galerija namreč takrat še ni imela zaposlenega fotografa, sva pretaknila vsak prostor v iskanju "pogrešanih" ali "izgubljenih" umetnin. Delo je bilo kar mukotrpno, saj tudi zaposleni na uradih niso vedeli, za katere umetnine gre.

Kakšno je stanje danes?

Pred približno sedmimi leti smo evidence uredili do te mere, da natančno vemo, kje je kaj in kaj še pogrešamo. V zvezi s tem se je v javnosti pojavilo že več ugibanj in namigov o odtujitvah, vendar lahko iz naše izkušnje rečem, da se te "pogrešane" ali "izgubljene" umetnine vendarle najdejo. Včasih na prav nenavadnih mestih - v omarah ali za njimi, v kleteh, na drugih lokacijah. Če se je uradnik preselil na drugo ministrstvo, je včasih s seboj vzel tudi umetnino.

Morda kakšna anekdota, povezana z iskanjem umetnin...

Spomnim se slike Ivana Groharja Sneg v Škofji Loki, ki je veljala za pogrešano. V zvezi z njo so se že pojavila razna sumničenja, potem pa se izkazalo, da je bila slika ves čas na ministrstvu za zunanje zadeva, le da nihče ni poznal nahajališča, dokler je sami nismo našli - povsem po naključju. Kaže, da so sliko, ko so jo prinesli od preokvirjanja, še zavito odložili v skladišče in pozabili nanjo.

Kakšne umetnine prevladujejo med "pogrešanimi" ali "izgubljenimi"?

Med njimi je največ takih z motiviko NOB. Vsakokratna oblast je uveljavila svoj okus za umetnost. Umetnine so se umikale, lokacije spreminjale.

Kako je danes rešena težava "potovanja" umetnin?

Pripravili smo poseben protokol, ki smo ga poimenovali Navodila za delo z Vladno umetnostno zbirko in s katerim urejamo razmerja med uporabniki in Narodno galerijo. Ta določa, da je potrebno o vsaki spremembi nahajališča umetnine, o morebitnih poškodbah in podobnem vselej obvestiti Narodno galerijo. V muzejskem smislu je za vsako inventarno številko ne glede na kakovost in motiv muzealija in smo zanjo odgovorni. Za vsako lokacijo smo pripravili t.i. album - fotografije umetnin s pripadajočimi podatki. Dogovorili smo se tudi, da je na vsaki lokaciji eden od uslužbencev zadolžen za stik s kustosom v Narodni galeriji. Naši sogovorniki so skoraj praviloma ljudje, ki se na likovno umetnost dobro spoznajo in to zadolžitev ob svojih siceršnjih obveznostih predano in odgovorno opravljajo.

Danes so umetnine razporejene na 26 lokacijah, pri čemer jih je največ v prostorih Vladne palače in na gradu Brdo pri Kranju. V inventarne knjige Narodne galerije je vpisanih vsega skupaj 1360 muzealij.

Koliko je slikarskih in grafičnih del ter koliko kiparskih?

Največ je slik - 971. Kiparskih del je 109, del na papirju pa 280.

Kateri umetniki so v zbirki najmočneje zastopani?

Veliko je del Iveta Šubica, Franceta Miheliča in Gojmirja Antona Kosa. Je nekaj del Staneta Kregarja, vendar so to predvsem tihožitja in socrealistični motivi dela, ni pa v zbirki njegovih abstraktnih slik ali pa surrealističnih del. V prvih letih po vojni so precej odkupovali tudi dela umetnikov iz drugih republik bivše Jugoslavije, ki so razstavljali v Ljubljani.

Ni pa denimo v Vladni umetnostni zbirki del Gabrijela Stupice, ki je sicer dobro zastopan v diplomatski zbirki. V slednji so umetnine, ki jih je Slovenija dobila v sukcesijskih pogajanjih in ki so nekdaj krasile diplomatsko konzularna predstavništva izven bivše SFRJ. Izbor iz zbirke, ki je danes pod ingerenco ministrstva za zunanje zadeve, bomo predstavili na razstavi, ki jo bomo v galeriji odprli 11. maja. Naslovili smo jo Ambasadorji umetnosti. Združevala bo 47 slik iz zbirke, v kateri je okoli 300 umetnin - v glavnem slike, nekaj del na papirju in nekaj kipov.

Predmet pogajanj pa so še umetnine na tleh nekdanje Jugoslavije. V Narodni galerija trenutno pripravljamo sezname teh umetnin.

Glede na to, da Narodna galerija skrbi za hranjenje in predstavljanje starejše slovenske umetnosti, umetnine iz Vladne umetnostne zbirke po času nastanka precej štrlijo iz njenih zbirk...

Vladna umetnostna zbirka je zanimanje Narodne galerije premaknila globoko v 20. stoletje. Z njo smo pridobili izjemno pomembna likovna dela, ki segajo do 70. let 20. stoletja. Tako imamo celo več del Gojmirja Antona Kos, Nikolaja Omerse ali Božidarja Jakca, kot jih ima Moderna galerija.

Tokrat v galeriji predstavljate kiparski del zbirke. V predgovoru k razstavi ste zapisali, da so skulpture raznovrstne, saj zbiranje ni potekalo načrtno niti z jasno opredeljeno strategijo.

Res je, umetnine so zbrane brez jasnega koncepta in zelo raznovrstne glede na čas nastanka, avtorstvo, ikonografijo, slogovno usmeritev, kakovost in način pridobitve. Začetki zbiranja sežejo še v čas Deželnega odbora za Kranjsko, nekaj umetnin izvira iz Federalnega zbirnega centra, po drugi svetovni vojni pa je odkupovanje prevzel svet za prosveto in kulturo. Pozneje so bile dopolnitve bolj ali manj prepuščene naključjem. Skozi celotno zbirko rdeče niti zbiralne politike ni mogoče potegniti - tako jo kot zbirko imenujemo pogojno.

Kako pa je pri slikarskih in grafičnih delih?

Enako. Pri grafičnih delih ugotavljamo, da se v zbirki zrcali dober odnos našega okolja do te zvrsti likovne umetnosti, za kar gre zasluga odličnemu oddelku na likovni akademiji in predvsem ugledu ljubljanskega mednarodnega bienala grafike.

Je znano, kdo so bili tisti, ki so izbirali dela za zbirko?

Za zdaj lahko rečemo, da sta na zbiranje vplivala kompetentna svetovalca Lojze Gostiša in Zoran Kržišnik, ki pa sta vedno ostajala v ozadju. Povojna oblast v Sloveniji je bila pomemben naročnik oziroma kupec umetnin, odkupi pa pomemben vir dohodka umetnikov. Umetnine so odkupovali v umetniški zadrugi, ki je sprva združevala vse umetnike. Po vojni je delovala tudi državna strokovna komisija, ki je ocenjevala sprejemljivost umetnin za javne prostore, pri čemer je šlo seveda za propagandno vlogo umetnosti, ki naj bi spodbujala izgradnjo nove domovine. Pred tem, v 30. letih minulega stoletja, je bil po vsej verjetnosti svetovalec bana Natlačena Marjan Marolt. Vendar pa je ta del še predmet podrobnejših raziskav historiata zbirke, pa tudi vsebina naše tretje razstave izbora del iz Vladne umetnostne zbirke.

Dela so se torej odkupovala. Kako pa je z donacijami, se je zbirka povečevala tudi na tak način?

Pred drugo svetovno vojno so se dela predvsem odkupovala, po njej pa so se zgostile donacije, saj je bilo umetnikom pomembno, da so bila njihova dela razstavljena v odličnih prostorih.

Se zbirka še danes dopolnjuje?

Kolikor sem informirana, se zbirka dopolnjuje z donacijami, vendar v to nimamo vpogleda, saj pogodba tega ne določa. Skoraj z gotovostjo pa lahko rečem, da novih odkupov žal ni.

V Narodno galerijo pa še vedno pridobivamo umetnine iz nekaterih uradov, ki sicer niso bili na prvotnem seznamu. Eden takih je inšpektorat za delo na ministrstvu za delo in socialne zadeve, kjer so se odločili, da nam prepustijo v oskrbo umetnine iz svojih prostorov.

Kako pa je z vzdrževanjem in restavriranjem umetnin iz zbirke?

Ker umetnine niso v muzejskih prostorih, je skrb zanje še posebej pomembna. Z nekaterimi neposrednimi upravljavci se uspešno dogovarjamo o restavriranju umetnin. Sicer pa se za restavriranje ne namenja posebnih sredstev, kar je škoda.

Ko ste snovali njihovo predstavitev, po kakšnem ključu ste se odločili predstaviti umetnine iz Vladne umetnostne zbirke?

Ko smo razmišljali, kako narediti izbor, smo se odločil, da na prvi razstavi, na kateri smo lani predstavili slike, predstavimo le tista dela, za katera vemo, kako so bila pridobljena. Da torej niso niti iz Federalnega zbirnega centra, niti nacionalizirana in pa, da so bila pridobljene po drugi svetovni. Pri kiparstvu smo se, ker je kipov v zbirki bistveno manj kot slik, odločili, da predstavimo izbor iz celote. Pripravljamo še razstavo, ki bo predstavila pridobitve iz časa pred drugo svetovno vojno, nato pa bo verjetno sledila še predstavitev nacionaliziranih umetnin.