misliV galeriji Škuc skupinska razstava na temo glasu
Ljubljana, 9. aprila - V Galeriji Škuc bodo drevi odprli razstavo z naslovom Glas, ki so jo sooblikovali umetniki Asta Gröting, Katalin Ladik, Meredith Monk, Tao G. Vrhovec Sambolec, Irena Tomažin, Joyce Wieland in Katarina Zdjelar. Razstava si prizadeva zajeti različne implikacije fenomena glasu, pri čemer vsi umetniki obravnavajo dvojnosti in paradokse.
Ljubljana.
Galerija Škuc.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Arhiv STA
Kot je ob razstavi zapisal kustos Vladimir Vidmar, je glas, če sledimo filozofu Mladenu Dolarju, v najbolj osnovni opredelitvi presežek učinka nad vzrokom, paradoksna entiteta, področje vmesnosti.
Instalacija Sambolca Insight No 2 se poigrava s slišno izkušnjo glasu in njegovim virom, ki je nikoli ni mogoče popolnoma premostiti. Vsakič, ko se gledalec skuša približati videu, na katerem podoba umetnika proizvaja glas, se mu ta odtegne in zamenja jo kakofoničen hrup iz ozadja.
Delo Grötingove The Inner Voice/You're Good z duhovitimi pogovori ventrilokvistov - oseb, ki manipulirajo svoj glas tako, da je slišati, kot bi prihajal od drugod - z lutko obravnavajo proces vznika etike okoli instance glasu.
Zdjelarjeva se glasu loteva z jezikovnega pola. Video The Perfect Sound spremlja učno uro popolnega angleškega naglasa, ki ji je sopostavljeno delo A Girl, the Sun and an Airplane. Prvo delo gradi na učenju, drugo na pozabljanju glasu, vendar oba združuje osnovna drama glasu, in sicer naš spopad z glasom drugega.
Glas, ki se vpisuje v telo, je tudi v središču eksperimentov Tomažinove. Njeni performansi proces vpisovanja glasu radikalizirajo v kiparsko oblikovanje telesa, hkrati pa njeno ukvarjanje z ljudskim izročilom izpostavlja dvojno razsežnost glasu kot elementa neposrednega, sedanjega in njegove zaznamovanosti z zgodovino.
To problematiko razvija tudi video Joyce Wieland s posnetkom pogovora s quebeškim političnim aktivistom Pierrom Vallieresom, in sicer v formi, ki jo umetnica opredeli kot ustno krajino. Ta razkriva večplastnost vpisovanja zgodovine v telo, ki se kaže skozi glas: osebno zgodovino telesa in zaznamovanost s socialnim habitusom.
Razsežnost glasu, ki se vselej kaže kot presežek nad osnovno strukturo označevanja, Ladikova prenese na vizualno poezijo. Osnovna premisa konkretne poezije, v kateri forma postane vsebina, se z njenimi kolaži, ki jih uporablja kot partiture za izvajanje fonične poezije, razširi na področje glasu in ga s tem izpostavi kot sporočilo sui generis.
Hipnotično delo Turtle Dreams Monkove pa z razširjeno glasovno tehniko v spoju glasu, gledališča, glasbe in performansa vzpostavlja paralelno, izmuzljivo govorico, je zapisal kustos.