Jurij Paljk za STA: Borjač je življenje!

Jurij Paljk (1957) se je rodil v Velikih Žabljah na Vipavskem. Od leta 1978 živi v Italiji, kjer se je takoj vključil v življenje in delo slovenske narodne skupnosti. Živi v vasi Terzo pri Ogleju in je odgovorni urednik slovenskega tednika v Italiji Novi glas.

Izdal je več pesniških knjig: Soba 150 (1986), Nemir (1994), Nedorečenemu (1997), leta 1999 dvojezično antologijsko zbirko pesmi Kako je krhko/Com'e fragile, leta 2003 pa večjezično zbirko Flun/Fiume/Reka. Izdal je tudi izbor radijskih oddaj z naslovom Očetovstvo malo drugače.

Kako pristopate k temam za kolumne? Ves čas, 24 ur na dan zasledujete življenje in tehtate material?

Takoj bi vam rad povedal, da rad pišem, da sem po značaju odprt, sredozemsko odprt, kar pomeni, da sem že po značaju nemiren, od burje in morja blagoslovljen s širino in radovednostjo, ki je lastna radoživemu piscu, ki mu ni vseeno, kaj se okrog njega dogaja, zakaj je družba in je sam tak, kot je, zakaj smo tu taki, kot smo in ne drugačni. Morda se bo zdelo pretirano, a bom vseeno zapisal, da sem rad med ljudmi, da imam rad zgodbe in nikdar me ne boste slišali reči: "Ljudje so taki!", ampak bom vedno zapisal, da smo pač taki in se istočasno vprašal, zakaj smo taki in ne drugačni, boljši. Rad veliko berem, rad govorim, ker sem že po rodu Vipavec in je za Vipavca že Oton Župančič napisal, da je po naravi brbljav, kar ni nujno slabo. Osebno sem mnenja, da tisti, ki molčijo, ponavadi molčijo iz dveh razlogov: ker nimajo česa povedati ali pa zaradi oportunizma, ki je poguben.

Nekateri vaši novinarski kolegi, kolumnisti temu rečejo tudi tedenska tlaka, vsak teden moraš imeti utemeljeno mnenje?

Tega dela ne razumem tako, saj sem začel pisati samoiniciativno, predvsem zaradi svobode, ki sem si jo izboril v redakciji že v času, ko nisem bil odgovorni urednik tednika. Res sem bil vesel, ko mi je pred kratkim nek univerzitetni profesor s tržaške univerze rekel: "Piši še in deli še naprej z nami svoje navidez kaotično razmišljanje, ki pa ima nek smisel, kot ga ima naše življenje!"

Veste, rad imam naše borjače, se pravi primorska, vipavska, kraška, obmorska dvorišča, na katerih vlada navidezen nered, ker so odraz naše duše, našega življenja, dela, hotenja in izročila. In kaj zato, če niso lepo urejeni. Kje lahko najdeš tako krasen pogled kot na našem borjaču, ko se ozreš okrog in vidiš cipreso, oljko, figo, včasih lipo, pa kakšen star sod v kotu, na katerega smo že vsi pozabili, a tam stoji, pa korci so in običajno kakšen kup peska, ki tam čaka leta in leta, če odmislim oleandre, limonovce, kose dragocenega lesa, skratka: borjač je življenje!

Ko sva že pri življenju. Kako ocenjujete življenjsko formo slovenske kolumnistike in, širše, novinarstva, časnikarstva, sploh v primerjavi z italijansko tradicijo?

Moram reči, da je slovensko novinarstvo vedno boljše, saj se tudi na Slovenskem uveljavljajo imena, peresa, kot jim pravijo prijatelji Italijani, ki imajo seveda daljšo in bogato časnikarsko zgodovino. Nobena skrivnost ni, da sem se učil pri njih, saj so zavezani imenitnemu jeziku, resnicoljubnosti in tudi slikovitemu slogu, včasih je pri njih zelo zabrisana meja, ki naj bi ločila časnikarja od pisatelja. To mi je bilo vedno všeč.

Če sem odkrit, bom rekel, da so tudi pri nas "prodane duše", kot so med slovenskimi kolegi, a so tako v Italiji kot tudi v Sloveniji imenitna peresa. In kdo more reči, da se ni lepo učiti pri Umbertu Ecu ali pa pri pokojnih velikanih Indru Montanelliju, Enzu Biaggiju ali pa pri kalibru, kakršen je bil Giorgio Bocca? Sam rad priznam, da so mi bili ti možje peresa vedno za vzor, tudi in predvsem zaradi pokončne drže, z napakami, da, tudi mnenji, ki jih ne morem imeti za svoje, a predvsem pa možje, poštenjaki! In kakšen slog! Ko zares lahko rečeš, da imajo prav Italijani, ko rečejo: "La classe non e' acqua minerale! - Klasa ni mineralna voda!"

Je pa res, da klasa potrebuje stimulativno okolje. Kakšne so razmere na tedniku Novi glas?

Novi glas je tednik, namenjen slovenski narodni manjšini v Italiji, je torej časnik manjšine in kot tak prejema sredstva, ki jih daje domovina Slovenija za narodno skupnost v Italiji, kot tudi sredstva, ki jih daje Italija za slovensko narodno manjšino, teh sredstev je vedno manj in podobno kot drugi časopisi smo tudi mi med mlinskimi kolesi finančnih rezov, zakonitostmi svetovnega spleta in vse manjšemu dotoku denarja od reklam, ki jih že itak ni bilo nikdar veliko.

Z nekaj distance, tako časovne kot geografske - kako se spominjate obdobja, svojega delovanja v Jugoslaviji, procesa demokratizacije, in če podate še primerjavo z današnjim stanjem?

Z urednikom knjige Kaj sploh počnem tukaj Alešem Bergerjem sva postala pred leti prijatelja predvsem zato, ker sem ga sam hotel osebno spoznati, saj se je v njegovi in sobi Nika Grafenauerja snovala na Mladinski knjigi Nova revija. Prav on me je tudi nagovoril, naj svoje zapise pošljem na založbo, kasneje je naredil izbor. Zakaj to govorim? Ker sem zares verjel v pomlad, ker sem res bil iskreno vesel Slovenije, da, ker lahko povem, da še danes največkrat primarširam v Ljubljano v paradni obleki, ker grem v svojo duhovno prestolnico, ker grem v glavno mesto svoje domovine.

Očita se mi, da sem panslovansko usmerjen, ker nisem nikdar govoril slabo o bratskih narodih, s katerimi smo živeli, mogoče je tudi res, da smo vsi v družini od vedno bili navezani na slovanski svet. Odhoda v Italijo nisem izbral sam, ampak takrat so bili drugi časi in sam stojim trdno na prepričanju, da je v življenju treba odpuščati, ostati zvest svojemu narodu in izročilu.

In kje na poti se je izgubilo zavezništvo, stremljenje k skupnemu cilju, kje, nenazadnje, se je izgubila svoboda?

Slovenska razklanost me seveda boli, je Damoklejev meč, ki visi nad nami vsemi. Če so mi bili v naši zgodovini vedno blizu krščanski socialisti, sem seveda danes označen za zgubarja, kot me to doleti vedno, ko zagovarjam nekatere stvari, ki so bile zgledno urejene v socializmu. In sem spet za ene zgubar. Govorim o vrednotah. In svoboda je vrednota. Etična, moralna vrednota, In me zato boli že samo vaše vprašanje. Upam, da je nismo izgubili, vsaj ideje o njej. Trdno sem bil in sem še prepričan, da je ta pogubni novi kapitalizem družbeni red za plenilce in morske pse, ne pa za ljudi, za preproste ljudi, za kakršnega se imam sam. In moja dolžnost časnikarja je, da pišem o tem, da sem na strani šibkih. Pa ne zato, ker bi žrtve bile dobre že samo zato, ker so žrtve, kot pravi pisateljica Herta Müller. Na strani šibkega moram biti zato, ker je to etični, moralni imperativ, ki nas mora časnikarje in pisce voditi pri delu.