V Parizu razstava, posvečena Edith Piaf

Pričujoča razstava vključuje izseke iz filmov, plakate za koncerte, nakit in pisma, preko slušalk pa je mogoče poslušati pesmi Piafove, kot sta La vie en rose in Non, je ne regrette rien, in intervjuje.

V središču postavitve je črna obleka, ki jo je Piafova pogosto nosila na odru. Preprosta obleka ima dolge rokave in je pevki segala do kolen. Izstopa njena majhnost, saj je bila Piafova visoka če le 1,47 metra. Po besedah kustosa razstave Joela Huthwohla je bila to pevkina "srečna obleka", ki je še poudarila njene blede roke in obraz ter njen glas.

Piafova je z občutenim petjem in svojstvenim, grlenim in močnim glasom že v mladosti vzbudila pozornost. Rodila se je kot Edith Giovanna Gassion 15. decembra 1915 v Parizu. Mati, kavarniška pevka, jo je zapustila že v otroštvu, tako da je živela pri babicah. Pri treh letih je oslepela, čez nekaj let pa se ji je vid povrnil. Prvi angažma je s pomočjo Louisa Lepleeja dobila leta 1935 v nočnem klubu.

Zaradi svojega glasu je Piafova, okoli katere se je tudi s pomočjo njenih sodelavcev in nje same razvilo kar nekaj mitov, pritegnila pozornost občinstva in že leta 1937 dosegla odmeven uspeh v Theatre de l'ABC.

Med drugo svetovno vojno je pela francoskim vojnim ujetnikom. Po vojni je postala najbolj priljubljena pevka šansonov, zanjo so pisali mnogi znani skladatelji, med njimi Francis Lai in Charles Dumont.

Piafova je nastopala na turnejah po vsem svetu, igrala je v filmih, k uveljavitvi pa je pomagala tudi nekaterim znanim francoskim pevcem, denimo Charlesu Aznavourju.

Kljub velikim uspehom in priljubljenosti pa je doživela vrsto razočaranj in tegob. Umrla je pri 47. letih. Po smrti ji katoliška cerkev zaradi burnega načina življenja ni želela darovati maše zadušnice, pogreb na slavnem pariškem pokopališču Pere Lachaise pa je spremljala množica privržencev.

Razstava v Francoski narodni knjižnici bo na ogled do 23. avgusta.