Katarina Marinčič za STA: Moj pogled na svet se je obrnil v bistveno bolj humorno smer

Katarina Marinčič je pred delom Po njihovih besedah objavila tri romane, Tereza (1989), Rožni vrt (1992) in Prikrita harmonija (2001), ter zbirko novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija je prejela nagrado kresnik (2002), za zbirko O treh pa Dnevnikovo fabulo(2007). Na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja.

Konec lanskega leta je pri založbi Modrijan izšel njen dolgo pričakovani roman Po njihovih besedah, v katerem bralec sledi zgodbam iz treh avtobiografskih zapisov: arheologa (Heinrich Schliemann), pisca pustolovskih romanov (Karl May) ter v drugo polovico 20. stoletja postavljena zgodba šefa protiobveščevalne službe, imenovanega P. V knjigi se prepletajo proza, verzi, Karl May je umeščen v gledališko predstavo. Roman je doslej prejel izjemno dobre kritike, razčlembe. Na tem mestu jih ne bi obnavljali. Novi val gre pričakovati v kratkem, ko bo čas za podelitev nagrade za najboljši roman leta, kresnika.

Od vaše zadnje knjige, zbirke novel O treh, je minilo deset let. Nedavno ste omenili, da se vam, v nasprotju z nekaterimi neučakanimi bralci, to ne zdi tako zelo dolgo obdobje. Skratka, vzamete si čas?

Mislim, da pri meni počasnost izvira iz temperamenta in načina dela, ne iz zunanjih okoliščin. Morda so me te kdaj v preteklosti tudi nekoliko upočasnjevale, zadnja leta pa gotovo ne več. Če bi živela v svobodnem poklicu, kot je recimo moj oče (op. a. pisatelj in dramatik Andrej Hieng), bi nemara napisala malenkost več. Bistveno drugačen pa bi bil moj tempo najbrž le v primeru, da bi se znašla v kakem drugem stoletju. V mislih imam čas, ko so bile knjige še zelo središčna zadeva za zelo širok krog ljudi in so lahko imele tudi velik družbeni vpliv. V našem času je - gledano s pozitivne strani - pisateljski poklic skoraj idealen za ljudi, ki cenimo mirno družinsko življenje.

Velikokrat se govori o vplivu umetnosti, nekateri bi ga celo radi izmerili, drugi ga nujno kanalizirajo v družbeni angažma, spet tretji vanj ne verjamejo. Kako umetnost, literaturo v tem kontekstu razumete vi?

Po mojem mnenju že kar nekaj časa velja, da vsaj boljša, "visoka" literatura nima zelo širokega družbenega vpliva. Meni kot bralki se - v smislu družbenega vpliva - zdijo bistveno pomembnejši dobri novinarski zapisi. Literatura je del svojih nalog odstopila novinarstvu, ali obratno, dobri novinarji opravljajo del nalog, ki so jih nekoč pisatelji. Tu je najbrž odveč pripomba, da tako kot obstaja "visoka literatura", obstaja tudi "visoko novinarstvo". In, no ja, nizka različica obojega. Socialni angažma v zolajevskem smislu, torej učinkovit, prepričljiv angažma, je zagotovo povezan z literarnim talentom, občutkom za jezik in slog. Pa vendar sta to danes dva različna klica in poklica, ali pa vsaj bistveno manj prepletena, kot sta bila nekoč. Moj idol Charles Dickens je bil sprva novinar, Emile Zola tudi...

Zagotovo pa se ne bi strinjala, da literatura ali umetnost nasploh danes nimata vpliva na človeško življenje in družbo. Vpliv umetnosti je globlji, manj opazen. Umetnost vpliva na svet preko posameznika, ki mu knjiga, slika ali skladba spremeni perspektivo, ga nauči drugače razumeti neko bistveno podrobnost. Nekdo recimo zaradi določene knjige postane pozoren na to, kako govorimo, na kakšen način pripovedujemo... To so spoznanja, ki nam, po majhnih kosih, pa vendarle, pomagajo razumeti svet. Mogoče je to preoptimistično stališče, toda takšen vpliv umetnost po mojem ohranja in ga bo zmeraj ohranila.

Trume anonimnih bralcev, se mi zdi, vas nikoli niso prav pretirano zanimale.

Popularnost kot ogromen krožek bralcev, ki te berejo, ker jim sporočaš, kako je treba živeti, me res ne zanima preveč. Upam si reči, da takšna priljubljenost ne zanima nobenega resnega avtorja. Vedno pa mi je pomemben odziv posameznika. Po izidu zadnje knjige sem res dobila nekaj čudovitih odzivov, od znanih, pa tudi čisto neznanih bralcev, starejših in zelo mladih... Celo pisma s pohvalami! To mi ogromno pomeni. Naklada 100.000 izvodov bi mi pomenila bistveno manj. Pa saj najbrž ni nevarnosti...

Ko sem se pogovarjala z ljudmi, ki so prebrali roman Po njihovih besedah, jih je večina popolnoma padla v zgodbo, nekateri pa so se po nekaj deset straneh vztrajno vračali na začetek, poskušali znova. Nikakor pa niso odnehali.

Zdaj ste me deloma potrdili v nekaterih mojih strahovih. Že med pisanjem sem vedela, da obstaja nevarnost, da se bo kdo od bralcev izgubil, da mu bo knjiga v fabulativnem smislu prenaporna. Zato me je seveda tem bolj presenetilo, ko so mi celo zelo mladi in neizkušeni, pa tudi starejši, po definiciji tradicionalistični bralci zatrjevali, da so lepo sledili zgodbi. No, res upam, da je izgubljenih bralcev čim manj... In se tolažim z mislijo, da so tudi mene nekatere zelo slavne knjige odbile iz podobnih razlogov. Nekatere stvari nam pač niso blizu, tudi če načeloma vemo, da so "kvalitetne".

Nekaj ima pri vsem tem gotovo tudi bolj ali manj pritajen humorni ton.

Ja, v primerjavi z drugimi knjigami, ki sem jih napisala, je zadnji roman poseben v tem, da sem se med pisanjem jemala bistveno manj resno. V času, odkar sem končala svojo prejšnjo knjigo, se je moj pogled na svet zagotovo obrnil v humornejšo smer. Zdaj bom najbrž vse pokvarila, pa vseeno povem. Mislim, da do humornega pogleda nisem prišla zato, ker bi se mi v življenju godile posebej smešne stvari. Za neko globlje, splošnejše veselje gre, to pa je včasih tudi posledica žalostnih dogodkov, sprijaznjenja z občutkom nemoči. Ampak ne v mračnem smislu, tako sprijaznjenje je daleč od obupa! Kakorkoli: ob pisanju sem se velikokrat naglas smejala. In seveda: če se zabavaš, če pripoveduješ šale, si želiš, da bi tudi požel smeh. Manj ti je všeč misel na bralca, ki s slovesnim izrazom na obrazu razmišlja, v kako lepem slogu pripoveduješ vice...

Kje pa je meja med zdravo samoironijo in vendarle zelo resnim, odgovornim delom? Spomnim se, kako zabaven je bil vaš zapis na Facebooku, ali je slab znak, da ste med prebiranjem lastnega rokopisa romana zaspali.

(smeh) No, če se sploh lotiš pisanja takšnega dela, se je treba jemati resno. Moraš verjeti, da je to, kar pišeš, pomembno. Da si na svet prinesel talent, ki si ga dolžan izkoristiti. To je zelo resnobno občutje in skoraj moralna obveza, kar pa se, mislim, ne izključuje z užitkom pri tem početju ali z veselim, humornim pogledom na svet. V velikih knjigah se ti dve ravni prepletata. Ne da bi se hotela primerjati, toda povejte mi, ali je imel James Joyce humoren ali resen pogled na svet?

V romanu ena ob drugi stojijo tri življenjske zgodbe, primerno inscenirane, kar vseskozi poraja vprašanje, kako posameznik oblikuje, kreira, popravlja svojo umeščenost v svet. In kako zelo subjektiven, nezakoličen je spomin. Kako je z vašim spominjanjem lastne osebe?

V naši družini se je zelo veliko pripovedovalo anekdote. Zlasti moja mama, oče manj. Tako čez prst bi ocenila, da se pri treh četrtinah svojih "spominov" že zanašamo na nekaj, kar so nam povedali drugi. Pogosto si tudi ob svoji otroški fotografiji o sebi ustvarimo neko povsem neavtentično podobo. O svojih najzgodnejših otroških letih torej vem v glavnem to, kar so mi pripovedovali. Spominjam, zares živo spominjam, se dveh ali treh ekscesnih dogodkov, lumparij in odzivov odraslih nanje... Predvsem pa se spominjam splošnega razpoloženja. Tole res ni travmatična izpoved, nikakor nisem bila nesrečen otrok, toda spominjam se, v obrazu še vedno čutim, kako sem na svet gledala izpod obrvi, v rahlo mračnem, sitnem razpoloženju. Ta spomin je seveda v nasprotju s tem, kar sicer klišejsko govorijo o otrocih: da naj bi gledali nedolžno, s svetlimi očmi. Nasprotno. Meni se je v odrasli dobi razpoloženje vsaj rahlo izboljšalo (smeh), odkar nisem več otrok, sem tudi manj sumničava.

Junaki mojega romana pa se vdajajo in predajajo predvsem retoriki, manj spominjanju. S slogom ustvarjajo nek živ vtis, ki pa nima dosti opraviti z resničnostjo. Karl May o sebi govori gorečno, slovesno, že skoraj preroško. Ta ton je v izrazitem neskladju z dejstvi iz njegove policijske kartoteke. Kradel je, poneverjal, puščal za seboj neplačane račune - pa o sebi pripoveduje kot o nekakšnem secesijskem angelu, ki je pristal na zemlji, šel skozi trpljenje in se očistil.

Ko pišete, pravite, vsak stavek neštetokrat obrnete, preverite učinek. Kako torej delujete kot bralka? Lahko pristopate h knjigi neobremenjeno, brez svinčnika?

Kot bralka nisem zelo izbirčna. Edina literatura, ki je res ne maram, je pretenciozna literatura. Slabo pisanje, ki se vleče iz zagate z raznimi "elementi": modernističnimi, postmodernističnimi, saj je vseeno... Večino knjig, ki so bile napisane s poštenim in premočrtnim namenom, da bi me zgolj zabavale, pa preberem z užitkom. Kadar pišem kaj svojega, večinoma berem lahke ali zelo lahke stvari, največkrat kriminalke. To navado sem najbrž podedovala po očetu.

Kadar je pisal, je imel polne mize iz knjižnice izposojenih ameriških kriminalk v nemških prevodih, z značilno opremo: na platnicah skoraj brez izjeme bujna blondinka z revolverjem. Vmes so bili tudi mojstri, kot je Chandler, pa malo manjši mojstri, Dashiell Hammett, Rex Stout... Pri tem je častil Flauberta in Joycea, saj to se ne izključuje.

Popravite me, če se motim, ampak zdi se mi, da niste ravno del slovenskih pisateljskih klik, tudi med člani Društva slovenskih pisateljev vas ni opaziti.

O klikah res ne razmišljam, to bi se mi zdelo celo rahlo paranoično. Z nekaterimi pisateljskimi kolegi sem v zelo prijateljskih odnosih, večino kolegov spoštujem... A je pač tako, da nekateri čutijo večjo potrebo po druženju, nekateri pa smo, mogoče tudi v skladu s poklicem, ki je rahlo samotarski, bolj individualisti. Da nisem članica pisateljskega društva, pa je pravzaprav bolj naključje kot kaj drugega. Nisem še zaprosila za članstvo... No, seveda vem, da je slabo ali dobro, transparentno ali netransparentno, delovanje stanovskega društva pomembna stvar, zlasti za tiste kolege, ki se s pisanjem in prevajanjem poskušajo preživljati. Tisti, ki si osnovno preživetje zagotovimo drugače, najbrž včasih prelahkotno gledamo na razne nepravilnosti.

Skratka, ne vidite se v vlogi aktivistke, ki bi se borila za status kulturnih delavcev, kot se lepo reče?

Če bi me prosili, naj skuham kosilo ali spečem torto, bi to za društvo z veseljem storila. Ne spuščam pa se v stvari, pri katerih bi mogoče celo delala škodo, koristi pa od mene prav gotovo ne bi bilo. Za aktivizem resnično nimam talenta. Ni treba biti pisatelj, da opaziš, kakšna krivica je, da je v tej deželi trenutno toliko odvisno od letnice rojstva. Moja generacija se je še lahko redno zaposlila. Moj oče, še generacijo nazaj, je lahko živel od pisanja, pa ni zelo veliko pisal. Za roman je prejel približno dve letni plači gimnazijskega profesorja. No, če bi hotela jaz s pisanjem prislužiti svojo zelo povprečno fakultetno plačo, bi morala vsako leto izdati roman v obsegu 600 strani. Ne vem, ali si kdo želi toliko moje proze. S takim tempom bi presegla celo Balzaca, ki je v večni časovni stiski spil po sedem litrov kave na noč in od izčrpanosti umrl pri petdesetih (smeh).

Napovedali ste, da bi novo knjigo radi napisali kot linearno zgodbo. V igri sta tudi prelaz in kolesar?

Za zgradbo zadnjega romana so me vsaj uradno večkrat pohvalili. Sama pa vem, da je včasih, morda ne ravno v tem romanu, ampak v nekaterih mojih prejšnjih poskusih, kakšna tovrstna umetnija tudi izhod v sili. Tokrat bi rada povsem preprosto poskusila, ali znam tudi drugače. Če pripoveduješ linearno, si spodrežeš vejo, nenadoma imaš bistveno manj načinov, kako očarati in zabavati bralca - ali ga vsaj na zanimiv način odbiti. Prej ste mi omenili, da se v mojem zadnjem romanu kak bralec tudi izgubi, zmede, vrača na začetek. No, tukaj se lahko oba z bralcem izgovarjava na strukturo: meni je takšna struktura blizu, njemu ne, oba imava pravico do mnenja in občutkov... Če pa pripovedujem v ravni črti, na način, ki po definiciji ne more nikogar zmesti, je moja naloga sicer preprostejša, a obenem bistveno težja.

Ideja za novo knjigo se mi je porodila na nedeljskem izletu na prelaz Črnivec. Posekani, od viharja stolčeni gozdovi - to ni prizorišče za baročno razvejano zgodbo. To je jasna, a malo skrivnostna podoba. Vlada tišina. Avto bi tišino zmotil, zato kolo. Črnivec je, če sodim po cestnih oznakah, dokaj priljubljen kolesarski vzpon. Za cestno specialko? Se tako reče? V tem besedilu ne bo nič avtobiografskega, saj vidite...

Toda z delom se vam ne mudi, kajne?

Ne. Zdi pa se mi, da bo tokrat do naslednje knjige minilo manj kot deset let.