V CD razstava ob 90-letnici slikarja Vladimirja Makuca

Umetnost Vladimirja Makuca po Komeljevih besedah izhaja iz njegove navezanosti na primorski oziroma mediteranski svet v najširšem smislu. V tem svetu je Makuc našel lasten ustvarjalni izraz, ki je bil že od začetka moderen prav v svoji starožitnosti, oblikovno temelječi na arhetipsko prvinski stilizaciji in ploskovitosti.

V umetnikovi arhitektoniki so bili že na začetku zajeti arhitekturna pokrajina, trdoživ človek in tamkajšnja prakulturna žival. Sprva se je Makucu v tako lapidarno pripovedovanje naselil tudi kakšen prizor iz epske ljudske pesmi, sicer pa se je ustvarjalec, ki se je dolgo posvečal predvsem zemeljsko tonirani grafiki, ob vsej risarski filigranskosti izkazal predvsem kot redkobesedno trpek lirik, je zapisal Komelj.

V njegovo pokrajino so se po istrskem volu in prvotnem petelinu sčasoma naselile tudi bolj pesniške ptice, tako jate selivk, počivajoče na električnih žicah, kot osamele dolgokljune ptice, pa kosovelovska brinovka in vse pogostejša v zrak švigajoča leteča raketa - škrjanec kot znanilec ustvarjalnega zanosa in zračne svobode.

Vladimir Makuc se je rodil leta 1925 v Solkanu pri Gorici. Po šolanju na goriškem učiteljišču je odšel v partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt in doštudiral na ljubljanski likovni akademiji ter po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo.

Izpopolnjeval se je pri grafiku Johnnyju Friedlaenderju v Parizu. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju, pozneje pa tudi slikarstvu in snovanju tridimenzionalnih objektov. Veliko je razstavljal doma in v tujini ter prejel vrsto nagrad, med njimi Prešernovo in Jakopičevo ter glavno nagrado na bienalu slovenske grafike, leta 1959 pa je dobil prvo nagrado za grafiko na bienalu v Aleksandriji.

Razstava bo na ogled do 31. maja.