Barbara Simoniti za STA: Pisatelj je vpet v družbene razmere, tudi če si ne želi biti družbeno angažiran

Barbara Simoniti je pisateljica, pesnica in prevajalka. Diplomirala je iz slovenščine in angleščine, magistrirala iz angleške književnosti, doktorirala pa iz literarnih znanosti. Od leta 1995 je svobodna ustvarjalka. Izdala je pesniške zbirke Zatišnost, Zlati dež, Sončni obrat in Voda, kratke zgodbe Razdalje, strokovno delo Nonsens, povest za otroke Močvirniki, ki je nominirana za desetnico, in slikanico Andrej Nespanec. Prevedla je prek 30 knjig s področja družboslovja in humanistike.

Kot pravite, niste družbeno angažirana pisateljica, kar pa ne velja za vaše siceršnje udejstvovanje na kulturnem in družbenem področju...

V Sloveniji opažam pereče probleme, ob katerih ne morem ostati brezbrižna in neopredeljena: narašča nasilje v medčloveških odnosih; slabša se bralna pismenost mladine po mednarodnih merilih (PISA), materinščino poučujemo shematično, domnevno preverljivo, namesto da bi jo otrokom predali kot nekaj ustvarjalnega. Ne znajdemo se v razmerah večjezičnosti, nimamo slovarjev, opustošila nas je privatizacija založb, število prebranih in prodanih knjig upada. Pisatelji smo obubožani in marginalizirani... To razsulo je zalil cunami digitalizacije.

Sprašujem sem, kako bo mladina, ki prebije večino časa za digitalniki, v prihodnje govorila s soljudmi? Kako bo svoje odnose urejala z nenasilno komunikacijo? Kako bo postala dedič naše pisne civilizacije? Kako si bo ustvarila kritično mnenje o Svetem pismu? Kako bo kos nepopisno in namerno zapleteni slovenski zakonodaji? Povprečno izobraženi Slovenec že zdaj potrebuje svojega lektorja in odvetnika, da se znajde.

Za vsemi temi problemi se po mojem mnenju skriva en sam vzrok. V 20 letih nam ni uspelo vzpostaviti sistematične politike do jezika, knjige in književnosti, razmere pa so se na račun financarske logike vztrajno slabšale. Prelahko je pozabiti, da imamo svojo državo le zaradi pokončnosti in jezikovnih veščin svojih prednikov. Pri tem se naši politični odločevalci pogosto obnašajo kot berač, ki pride na banket, da si nabaše želodec in žepe, saj ve, da pojedine že jutri ne bo več.

Nedavno ste bili na pogovoru o samozaposlenih v kulturi kritični tudi do odnosa politike do umetnikov na svobodi...

Inštitut svobodnega umetnika je civilizacijski dosežek, ki smo ga podedovali od bivše Jugoslavije. Že prva Demosova vlada je proračun kulture razpolovila, češ da denar potrebuje za državotvorna ministrstva. Ta miselnost se je po šentflorjansko obdržala. Leta 1994 je takratna vlada svobodne kulturne delavce spremenila v samozaposlene v kulturi, torej iz delojemalcev v delodajalce. Dve vladi nazaj so nas razglasili za parazite in nam nabili davek na dohodek, čeprav večina ne prileze niti do minimalne plače. Šele zdajšnja vlada namerava pogoje spremeniti, čeprav so so že prejšnje dobivale opozorila EU in drugih organizacij, nazadnje tudi Unesca, da mora odpraviti diskriminacijo samozaposlenih v kulturi glede na zaposlene. Razmerje zaslužka je namreč 1:3.

Vse navedeno je verjetno botrovalo tudi temu, da ste soustanoviteljica ženskega odbora Mira...

Mira je del Slovenskega centra PEN in Mednarodnega odbora pisateljic, ki ga je Mednarodni PEN ustanovil pred 25 leti. Medtem so se razmere za pisateljice z zahoda močno spremenile - na bolje. Hkrati je PEN postal svetovno omrežje, razmere za življenje žensk v večini sveta pa so strahovite. Zato se je ženski odbor znašel v identitetni krizi. Menim, da se bo PEN moral v prihodnje vrniti k ožjemu pisateljskemu poslanstvu. V slovenskem odboru, ki smo ga delno poimenovale po Miri Mihelič, prvi in edini predsednici slovenskega PEN, se zavzemamo za pravice, ki so v zahodnih državah že samoumevne.

V življenjepisu na vaši spletni piše, da vam je pisanje poklic, prevajanje pa kot služba. Od kod ta delitev?

Pomenita mi dve različni smeri, dva načina življenja. Ker sem doštudirala angleščino in slovenščino, si kot svobodnjakinja s prevajanjem služim kruh. Pri literaturi me zanima njena brezčasnost, literarna znanost pa za moj okus preveč sledi trendom in novostim. Sem pa na začetku samostojne poti sprejela odločitev, da bom pisala le literaturo in prevajala le strokovne knjige - s čimer zadostim tudi svoji intelektualni polovici.

Podpisujete se pod štiri pesniške zbirke za odrasle. Barbara Korun je v spremni besedi zadnje - Voda (2012) zapisala, da ste v svoji poetiki prešli iz kratkih, redkobesednih pesmi - pol haikujev, pol pesniških definicij k dolgim, gostobesednim verzom. Zakaj?

Bilo je ravno obratno. Moja prva pesnitev, Ofelija, ki sem jo končala leta 1988, je bila zelo dolgoverzna. Urednik, ki jo je dobil v roke, me je s svojim "osebnim posredovanjem" zaustavil v pesniškem razvoju; do naslednje zbirke je minilo deset let. Prav ta izkušnja je bila povod, da sem leta 2004 z Barbaro Korun začela z Besedovanji v Cankarjevem domu in da sem med soustanoviteljicami Mire. Ne želim dopustiti, da bi se kaj takega, kar se je zgodilo meni, zgodilo še komu.

V pričujoči zbirki govorite o utapljanju in o vztrajanju v nemogočem. Zakaj ste si izbrali to temo?

Šla sem do globin. Voda je sežetek vsega, česar nisem mogla povedati drugače. Ne govorim o utapljanju, ampak o preživetju v vodi kot praelementu, iz katerega je tudi človeško telo, žensko še posebno. Me pa voda kot meni svojska oblika molka spremlja vse življenje. Odraščala sem v totalitarizmu z izrazito ideologijo, ki ji moja družina ni pripadala, saj je izhajala iz krščanske tradicije. Tako sem bila že kot otrok, hkrati v šoli in pri verouku, razpeta med dva različna totalna svetova, kjer si preživel le z nasvetom staršev: Tiho bodi. Ne smem pozabiti še tretjega - intimnega totalitarizma: patriarhalnega vzorca zakonske zveze, ki mi ga je vsilila babica. V njem si samo to, za kar te določa tvoje telo. O vsem tem govori Voda. Žal je knjiga v Sloveniji nerazumljena padla mimo.

Zasloveli ste z otroškim delom Močvirniki, ki se je uvrstilo med Bele vrane, izbor 250 najboljših otroških del na svetu. Nekateri vam očitajo preveč izbran jezik za otroke, kar sami odločno zanikate...

Spomnim se, da sta mi ob obisku neke osnovne šole, dve osemletni deklici dejali, da so jima bile v moji knjigi najbolj všeč besede, ki jih nista še nikoli prej slišali. Tudi meni so bile otroku najbolj všeč nove besede, ki so bile kot najdene školjke med kamenčki. Ugotavljam, da se otroci z digitalizacijo niso nič spremenili, poneumili so le starši, ki otrokom ne berejo. Strinjam se z Župančičevim načelom, da je za otroke dobro le najboljše, zato si, ko sem mlajša, še nisem upala pisati za otroke.

S Petrom Škerlom, ki je ilustriral že Močvirnike, sta sodelovala tudi pri slikanici Andrej Nespanec. Kako je nastal ta ustvarjalni tandem?

Za Močvirnike ga je izbral urednik Pavle Učakar, potem me je kar sam poiskal. Veže naju veliko otroških občutij naju; sodelovanje naju je oba obogatilo. Upam, da bo pri Močvirnikih II za to spet priložnost.

Kje se je zalomilo pri tem projektu. Menda imate besedilo za knjigo že napisano?

Tako je, le konca ne uspem dokončati. Zdaj je vse v rokah založbe. Težava je, da v slovenskem literarnem bajerju ne veljajo pravila plovbe po mednarodnem morju: ker ni trga, ni naklad, ni denarja, ni promocije, ni prodajnih številk, ki bi založbo motivirale za novo knjigo. Tu bi morala nastopiti nacionalna politika, kakršno imajo z nami primerljive, vendar civilizirane države, ki se na nacionalni jezik/knjigo/identiteto ne požvižgajo. Ko bi Močvirniki bili uspešnica - pa to seveda niso - bi me založba priganjala, kdaj bom končno prinesla nadaljevanje. In meni v vmesnem času ne bi bilo treba prevesti 1000 strani o gulagih. Uredniki pa ne bi vrvohodili med mamonom in poslanstvom.

Lani ste v nekem pogovoru dejali, da se ne boste lotili nobenega novega otroškega dela, ker da so čarobna besedila v času gospodarske krize, družbenega razpada in razbitih kompasov subverzivno početje. Ste še tega mnenja?

Pisanje o boljšem svetu je dandanes res že subverzivno početje. Priznam pa, da me je kdaj zamikala tudi satira.

Otroško branje je po vašem mnenju vedno podrejeno neki ideologiji, če ni politična, je pa pedagoška...

To ni le moje mnenje, ampak misel nobelovke Doris Lessing. S tem sem se spet ukvarjala ob spremni besedi za Butalce Frana Milčinskega, ki bodo jeseni izšli v Kondorju. Knjiga za otroke se zlepa ni pripravljena odreči poučevanju, saj ljudje, ki otrokom dajejo knjigo v roke, vedno posredujejo tudi svoje vrednote. Pri tem je z literarnega stališča zame bistveno le vprašanje: kako.