V Berlinu junija razstava, posvečena portretnim grafikam Anthonyja van Dycka

Izhodišče za omenjeno serijo predstavlja 18 jedkanic, ki jih je Van Dyck v Antwerpnu izdelal takoj po vrnitvi s popotovanja po Italiji leta 1627. Navdih zanje je verjetno dobil pri Ottaviu Leoniju, enem tedaj vodilnih portretistov v Rimu, ki je ravno v tistem času ustvarjal serijo portretov znanih osebnosti tistega časa.

Van Dyckova serija Ikonographie združuje 100 portretov. Večina so v njej portreti tedaj pomembnih in znanih prebivalcev Antwerpna - politikov, vojskovodij, učenjakov in umetnikov, 11 je umetnikovih avtoportretov. Listi so bili sprva naprodaj posamič, že sredi stoletja so prvič izšli združeni, sledilo je več ponatisov.

Razstava v Slikarski galeriji, ki bo na ogled od 4. junija do 27. septembra, bo predstavila tako umetnikove vire navdiha in delovni proces kot napredovanje tega ambicioznega podviga. Kot je mogoče prebrati na spletni strani Berlinskih državnih muzejev, pod okriljem katerih deluje Slikarska galerija, Van Dyckove grafike odlikujejo živost, bogastvo variacij in mojstrska izvedba del.

Van Dyck (1599-1641) se je rodil v Antwerpnu. Bil je učenec Rubensa in njegov sodelavec. V letih 1621-27 je bil v Londonu in potoval po Italiji ter obiskal Pariz. Nato je nekaj let delal v rojstnem mestu, leta 1632 pa je odšel v London, kjer je postal dvorni slikar angleškega kralja Karla I..

V začetku je slikal po Rubensovem vzoru, potem je pod vplivom italijanskih vtisov intenziviral barvno lestvico. Do angleškega obdobja je poleg portretov slikal tudi podobe s sakralno in mitološko vsebino, nato se je posvetil izključno portretom, po katerih je tudi najbolj znan.

Portretov se je ohranilo več kot 500. Ker je umrl star komaj 42 let, je tako obsežen opus lahko izdelal le z natančno organiziranim delovnim procesom. Portretirance je naročal v enournih zamikih, začrtal bistvene poteze, dovršitev slike je prepustil svojim sodelavcem.